Pred leti smo že bili enkrat na Cerkljanskem. V deževnem dnevu smo obiskali Zakojco, rojstni kraj pisatelja Franceta Bevka. Njegova rojstna hiša je preurejena v muzej. Iz vasi je prelep razgled na venec gora južno od Bohinjskega jezera: Črno prst, Vogel, Rodico. Na turistični kmetiji Flander pa si lahko obiskovalci privežejo dušo ali doživijo še kaj zanimivega, na primer konje.

Z Loga smo se odpeljali po ugodnejši poti preko Idrije. Na planoti, kjer sta kraja Hotedršica in Črni Vrh, je geografska zanimivost – razvodnica. Od tod odteka del voda v Ljubljanico in dalje v Črno morje, del pa v Idrijco in s Sočo v Jadransko morje. Mesto Idrija pa ima s svojim znamenitim rudnikom prav posebno mesto med slovenskimi kraji. Pred leti smo že bili v Idriji. Tokrat smo se odpeljali naravnost v Franjo.

Partizansko vojno bolnico Franjo nam je predstavila mlada vodička Sanja. Njen pristop in nastop sta nas resnično presenetila. Navdušilo nas je njeno poznavanje zgodovinskih dejstev, še posebej pa njen občutek za vrednote, ki jih izpričuje ta spomenik iz vojnih časov. Bolnica je delovala v letih najhujšega nasilja. V njej so se zdravili najtežji ranjenci partizanske vojske, pa tudi pripadniki drugih narodov, kar dokazuje, da je delovala po najvišjih etičnih merilih humanizma, tovarištva, solidarnosti. Po vojni je postala simbol partizanskega gibanja in njegove razvejene ter izjemno dobro organizirane zdravstvene dejavnosti. Predstavlja del skupne dediščine evropskih narodov, njihovih vrednot in življenjskih načel. S svojim obstojem in pričevalnostjo prispeva k utrjevanju kulture miru. (Delno povzeto po gradivu muzeja.)

Udeležence izleta, nekateri so jo obiskali prvič, je obisk bolnice v skriti soteski navdal s čudenjem, občudovanjem in ponosom. Vsi smo se strinjali, da smo zares lahko ponosni na naše prednike, ki so nam s svojo edinstveno držo v odporniškem gibanju ohranili domovino in narod.

Skozi Cerkno, kjer se letos spominjajo dvestoletnice rojstva matematika dr. Franca Močnika, smo se po Keltiki odpeljali proti Mostu na Soči. Keltika se imenuje magistralna cesta, ki povezuje prestolnico s severnoprimorskimi kraji. Zdaj jo intenzivno obnavljajo. Med čakanjem pred semaforji smo izvedeli nekaj o najdišču Divje babe nad dolino Idrijce, kjer so našli znamenito piščal, za katero pravijo, da je najstarejše glasbilo na svetu. Slišali smo še o pisatelju Cirilu Kosmaču, pesniku Simonu Gregorčiču in seveda o tristoletnici tolminskega punta in o prvi svetovni vojni ter časih italijanskega fašizma med obema vojnama. Tej hriboviti, strmi in skromni deželi zgodovina res ni prizanašala.

Na Mostu na Soči so nas pričakali prijazni gostitelji in nam na bregu reke postregli okusno kosilo. Z ladjico smo zapluli po jezeru do izliva Idrijce, ob kateri smo se vozili velik del današnje poti, potem pa še po jezeru navzgor in obrnili blizu izliva Tolminke v Sočo. Na ladjici se je oglasila tudi pesem, preizkusili smo se pa še v recitaciji Gregorčičeve pesmi Soči. Nismo je pozabili. S skupnimi močmi smo obudili nekdanje znanje, kar nas je zelo razveselilo. Vožnja po Soči nas je sprostila in navdihnila. Tik pred slovesom od ladjice pa nas je nepričakovana dogodivščina celo pošteno nasmejala. Soča je zmočila Janija, ki je sicer profesionalni potapljač, strokovnjak za vzdrževanje pretokov in zapornic na slovenskih hidroelektrarnah.

Nasmejani in zadovoljni smo se odpravili proti našemu Barju kar po avtocesti, mimo Nove Gorice, in tako zaključili krog.

Po krajih, od koder izhajam, sem udeležence malo po slovensko, malo v cerkljanskem narečju vodila Katja Hvalica.