Kraljevo življenje je ovito v tančico tabujev in misterioznosti in celo njegova smrt velja še danes za nepojasnjeno.

Kaj pa njegovo ljubezensko življenje? O tem se ni govorilo, bilo je dolgo časa tabu tema, čeprav so se slišali razni namigi o njegovi istospolni  usmerjenosti. Vendar so to bili le namigi.

Zgodovinar in velik poznavalec Ludvikovega življenja  Marcus Spangenberg pa se je lotil te kočljive teme in jo skušal osvetliti z znanjem zgodovinarja, spretnostjo in tenkočutnostjo pisatelja ter obzirnostjo občudovalca kraljeve osebe. V knjigi  Ludwig ll-Der andere Konig se avtor posveča odnosu med Ludvikom in knezom Paulom iz družine Thurn und Taxis iz Regensburga. Pisatelj piše o dveh mladeničih, fanatično navdušenih za opere Riharda Wagnerja, ki sta imela globok in pristen medsebojni odnos. Je bilo kaj več kot le  prijateljstvo?  Dopušča namreč možnost, da to prijateljstvo ni nikoli prestopilo faze platoničnosti in ni prešlo v  pravi seksualni odnos.

Kaj smo izvedeli o tem odnosu in o življenju mladega kneza Thurn und Taxis?

Paulov oče knez Thurn und Taxis je na kralja Maximiliana ll, je očeta prestolonaslednika Ludvika naslovil prošnjo za sprejem sina v bavarsko vojsko. Tako je bil mladi knežji sin Paul imenovan kot poročnik v drugi bavarski artilerijski regiment. Maja l863 pa je bil sprejet kot ordonančni oficir in dodeljen prestolonasledniku Ludviku. Mladeniča sta se hitro spoprijateljila, saj ju je vezala ljubezen do glasbe, zlasti do Wagnerjevih oper. A kmalu se pojavi šušljanje o njunem nenavadnem odnosu. Paul je prestolonaslednika spremljal 3 tedne v Berchtesgaden. To je opravljanje še pospešilo. Mladeniča sta si dajala vzdevke, s katerimi sta podpisovala skrivna pisma, ki sta si jih pisala.

Med tem časom je umrl kralj Maximilian ll, Ludvikov oče in tako Ludvik postane kralj. Ker je Ludvik občudoval Wagnerjevo glasbo, je povabil  tega skladatelja v Munchen in mu dodelil vlogo dvornega kapelnika. Poslej je Wagner odigral v Ludvikovem življenju pomembno vlogo.

Bližal se je kraljevi 20 rojstni dan. Na jezeru Alpsee pod gradom Hohenschwangau so pripravili pravi spektakel. Paul je pod Wagnerjevim vodstvom pel  odlomke iz Lohengrina , oblečen v srebrn oklep, stal pa je v čolnu, ki ga je po jezeru vlekel mehanični labod. Ta sijajna predstava je bila tudi višek praznovanja. Lisztova hči in kasneje Wagnerjeva žena Cosima se je rada norčevala iz Paula in ga imenovala »Ludvikova igračka«

Prebivalci Munchna pa niso bili nad Wagnerjevo prisotnostjo nič kaj navdušeni in  to je s časom eskaliralo v zahtevo za njegov izgon iz Bavarske. To je bil tudi eden od vzrokov, sicer ne edini, da je kralj začel razmišljati o abdikaciji. Wagner si pač ni želel kralja brez krone in je za to nagovoril Paula, naj  kralja odvrne od te namere. Paulovo prepričevanje je bilo uspešno. Kralj se ni odločil za abdikacijo.

Meščani Munchna pa tudi vlada so končno le dosegli, da je moral Wagner zapustiti Bavarsko. Naselil se je v Švici in sedaj je bila Paulova vloga, da je prenašal pisma med kraljem in izgnanim skladateljem.

V poznem poletju 1866, ko se je pripravljala vojna me d Avstrijo in Prusijo, sta se kralj in Paul skrila  na majhnem otoku Roseninsel blizu gradu Hohenschwangau. Ko so to izvedeli meščani Munchna, so spet začeli opravljati. Prijateljstvo med mladeničema pa je bilo neskaljeno. A ta harmoničen odnos med obema ni dolgo trajal.

Kralj je namreč imenoval Paula  za intendanta kraljevega gledališča v Munchnu. To pa je bilo za nevoščljivce preveč. Paul tej funkciji res ni bil dorasel, kralju pa so zlobni jeziki šepetali na uho razne nečednosti o Paulu, z namenom skaliti odnos med njima in mladega kneza očrniti. Umazana igra je v celoti uspela in kralj  to šepetanje sprejel kot čisto zlato. Intrigantom je torej uspelo in Paul je padel v nemilost, bil razrešen kot vodja gledališča in prestavljen v artilerijski regiment. Kralj ga ni nikoli več videl in ga ni sprejel v avdienco, četudi se je Paul vse življenje prizadeval za to..

Nesrečnik je začel svojo žalost utapljati v alkoholu in pogosto prekrokal cele noči. Pogosto je bil pijan do nezavesti. Konec decembra 1866 pa se je pojavila neznana subretka, judovskega porekla Elize Kreuzer in začudenega Paula obvestila, da pričakuje njegovega otroka. Ker je bil pogosto nezavesten, se  ni mogel spomniti, kdaj naj bi se to zgodilo. Kot kavalir je to dejstvo vzel kot resnično in se z Elizo, poročil. Junija 1867 se je rodil njegov domnevni sin Heinrich .

Paul je medtem v nekih čudnih okoliščinah zapustil vojaško službo in si naprtil še očitek dezerterstva.

Z Elizo sta se preselila v Švico, kjer se je  Paul  poskušal v igralski umetnosti. Medtem časom pa je njegov knežji oče izdal tiralico za svojim sinom, da bi dokončno prekinil njegovo razmerje do družine Thurn und Taxis. Paul je z družino zbežal v Achen. Tam ustanovi gledališče z imenom »Paul von Thurn«. A njegov knežji oče ga najde tudi tukaj. Sedaj pride do dogovora: Paul dobi letno apanažo v znesku 6000 guldnov, odpovedati pa se mora družini, plemiškemu nazivu in vsem pravicam do nasledstva.

Tedaj se Paul v stiski  spomni svojega nekdanjega  tesnega prijatelja kralja Ludvika in ga milo prosi za kakršenkoli plemiški  naziv. Kralj se ga usmili šele po dolgem času in mu dodeli naziv »Herr von Fels«, ki pa ni deden.

Paul sedaj z družino odpotuje v Zurich. Tu sta z Elizo dobila nekaj vlog. Paul je igralsko kariero kmalu zaključil, saj ga je publika skoraj vedno izžvižgala in se norčevala iz njega.

1871 pa Paulov oče umre. Sedaj nastopi Helena  kot zastopnica družine Thurn und Taxis. To je tista Helena, ki je bila namenjena kot soproga cesarja Franca Jožefa. Namesto nje si je cesar izbral  njeno mlajšo sestro SiSsi, Helena pa se je primožila v družino Thurn und Taxis.

Helena, ki j bila tudi sestrična kralja Ludvika in je imela z njim prijateljski odnos, se je zelo trudila, da bi pomagala svojemu nesrečnemu svaku Paulu. Prosila je namreč  kralja,da mu podeli naziv »  Marschall  von Herrnchiemsee« Kralj  z njenim predlogom ni soglašal.

1877 leta  je Paul z družino odpotoval v Freiburg. Tu se je Eliza uveljavila kot primadona. Paulova edina dolžnost je bila, da je ženi ploskal in klical bravo, ter metal rože na oder. Zelo dobro se je zavedal brezupnosti svojega položaja. Bil je globoko nesrečen. Da je bila mera polna, je zbolel za tuberkulozo. Sedaj se je vsa družina preselila v Lugano, kjer naj bi mu mila klima olajšala bolezen. A težav še ni  konec. Eliza v hotelu spozna pruskega oficirja, se vanj zaljubi in z njim pobegne iz Lugana. Zapusti na smrt bolnega moža in otroka. Paul, ki se mu bolezen naglo slabša, išče pomoč v sredozemski klimi. Odpotuje v Cannes. Tam umre 10. marca 1879 skrušen in do kraja nesrečen  ter močno zadolžen.

Pokopan je na pokopališču v Cannesu, na nagrobniku je napis Paul von Fels. Njegova vdova pa ni bila prav nič nesrečna, saj je naredila bleščečo kariero kot pevka in kasneje kot direktorica gledališča v Lubecku in Magdeburgu. O njenem sinu pa ni nič znanega.

Njegov pogreb in vse njegove dolgove pa je plačala njegova svakinja Helena.

Milica Lavrenčič  

  viri:  Hans F Nohbauer    Auf den Spuren  Ludwig II  in  Marcus Spangenberg  Ludwig II der andere Konig,Viki pedija