Od leta 2008 se vsako zadnjo nedeljo januarja ob 12. uri zberemo prijatelji Jakobove poti iz Ljubljane in okolice v župnijski cerkvi svetega Antona Puščavnika na Brezovici, kjer je vsako leto kaj novega. Pred leti so bile nove orgle, potem nova ambon in oltarna miza z relikvijami blaženega Alojzija Grozdeta. Tako je postala ta cerkev tudi romarsko svetišče. Z domačim župnikom Jožefom Pojetom smo zmolili Angel gospodov, prejeli romarski blagoslov, potem pa smo se odpravili peš k svetemu Pavlu na Vrhniko. Vseskozi smo hodili skupaj, saj tempo hoje prilagodimo tistim, ki hodijo težje. Večinoma smo hodili po trasi nekdanje vrhniške železniške proge in se pogovarjali. V vsaki občini, v katero smo vstopili, smo zmolili del rožnega venca in po dobrih treh urah vsi srečno prišli na cilj. Podobno kot z Brezovice na Vrhniko pa se po Ašičevih poteh, ki so označene z rumeno-zelenimi markacijam, odpravijo proti Vrhniki tudi iz Podpeči. Med Podpečjo in Bevkami je označena tudi kot Bevška učna pot, saj so nekoč po njej Bevčani in okoličani vozili zrnje v podpeški mlin in moko nazaj domov.
Pred cerkvijo na Vrhniki so nas vsako leto pričakali domačini z vročim čajem, kuhanim vinom ter domačinke s sendviči in pecivom. Romarkam in romarjem iz Borovnice, Brezovice, Horjula, Iga, Logatca, Ljubljane, Preserij, Tomišlja, Zaplane, Žirov in drugih župnij so se pridružili še mnogi, ki so se pripeljali na Vrhniko s svojimi vozili, tako da po končanem srečanju ni ostal nihče brez prevoza nazaj. Nekateri pa so poromali peš tudi proti domu. Podobno kot se v kraju med seboj mnogi ne bi poznali, če se ne bi srečevali ob nedeljah, se tudi zaradi tovrstnih romanj med seboj bolje poznamo tudi prebivalci sosednjih krajev Ljubljanskega barja s hribovitim zaledjem. Taka srečanja pa so še bolj dragocena tudi zato, ker so tako že stoletja romali, se med seboj v dobrem krepili in občudovali lepote sosednjih župnij tudi že naši predniki.