Gozdni odmik je doživljanje, v katerem damo primat naravi tako, da se v njej zadržujemo dovolj dolgo v samoti in tišini z vso discipliniranostjo, ki jo tako bivanje zahteva. Prve tri dni bivanja moramo pripraviti dimenzijo zavesti, ki ji rečemo 'prag', v kateri ni več vsakdanje rutine in niti še prisostvujočega bivanja. Je medprostor med območjem udobja in neznanim, v katerem je človek gnetljiv v vsakršno smer. Izjemno pomembna dimenzija gozdnega bivanja, v kateri se zgodi preobrazba. V njej se prebudi naravno hrepenenje po zlitju, po ozdravitvi in prebuditvi. Prag zavesti je tam, kjer ni več umskega in čustvenega balasta, kjer ni več pritiskov, ki nas držijo v stanju napete pripravljenosti. Prag zavesti dovoli nekaj, kar se zgodi v življenju človeka le poredko, dovoli vnos novosti.

Moderni človek ima zelo omejen dostop do praga zavesti. Ves čas preživi v oskrunjenem območju zavesti, v katerem ni nič več pomembno. Vsakih nekaj minut ali sekund nekaj drugega povleče njegovo pozornost. Njegova zavest je podobna bolhi, ki skače iz enega mesta ali problema na drugega in v izjemno hitrem tempu menjaje nadzoruje, razlaga, nalaga, rešuje itd. V tem stanju zavesti se ne more zgoditi nič novega. To stanje nepredušnosti ustvarja slabo voljo, nezadovoljstvo in kali vseh bolezni.

Človeka takega uma in zavesti mora izstopiti iz običajnega teka stvari in vstopiti v varno območje, kjer lahko izstopi iz vlog, iz oklepa samo-pomembnosti, kjer ne more več klečeplaziti ali se upirati tistim, ki ga 'varujejo'. Ko je dovolj časa sam, brez navodil in opravil, takrat začne hrepeneti po vodstvu, po odgovorih, kaj vse to pomeni, kaj je življenje in kdo je v resnici. Tako se izoblikuje bojevniški duh, ki hrepeni po vodstvu, razumevanju in rasti, ki je samoniklo motiviran in odprt za višjo avtoriteto.

Za Hosto Marjeta Šumrada