Nadaljevanje prejšnjega prispevka...

Vesoljna maternica je vzmetnica človeške ustvarjalnosti, mi smo iz nje. Šaman je lik od začetka človeške zgodovine, ki združuje umetnika, znanstvenika in zdravilca v enovito, vse-vključujočo zavest, ki zrcali Plenum, univerzalno širino duha. Razlog, zakaj kot znanstveniki, zdravniki in umetniki že tako dolgo tavamo v temi in uničimo vse, česar se kot taki dotaknemo, je ravno zaradi sesutja te enovitosti, ki jo poosebljajo šamani. Razdeljenost uniči enovitost in vse njene dele povsem enako kot telo razpade, če iz njega iztrgamo srce ali možgane. Srce je to, kar je samo takrat, kadar je, kjer mu je dano biti, ko ga želimo raziskati zunaj te naravnosti, postane nekaj povsem drugega, pravzaprav postane nesrce, mrtva zmes brez smisla kot tudi telo, ki mu pripada.

Znanost, ki ne sledi Lepoti in v sebi nima duha umetnosti, je grda, mehanska, neživljenjska, mrtva. Umetnost, ki v sebi nima zdravilnosti, je tržni izdelek, ki poveličuje človeka in zdravilstvo, ki v sebi nima znanstvenosti, je kemična manipulacija posledic brez razumevanja vzročnosti..., vse postane negacija samega sebe.

Šaman je človek, ki ga svet stvari ne pretenta, ne zaletava se ob 'navidezno' trdnost stvari, temveč s svojo pozornostjo pronika v duha za njimi. Njegova moč izhaja iz nerazcepljenosti, ki jo videnje bistva samodejno ustvari, zato se dotika vzročnosti vsega. Njegova moč v resnici ni njegova in to šaman ve, zato v njegovem dotiku ni ega, ki sicer povzroči prekinitev stika z močjo. Njegova znanost je povsem duhovna, pri Viru in zato resnična, samodejno lepa in zdravilna, ker neresničen, razcepljen, neukoreninjen človek samega sebe odreže od Vira in energijsko shira, zboli in umre. Resnično vedno gane in napolni človeka s smislom, jasnostjo in sijočim zdravjem. Prihaja čas, ko bo bolezen sramota, ki razkazuje človekovo duhovno neprožnost spustiti zatopljenost vase.

Sledi:

Podoba šamanskega Umetnika – Iskalec mističnih trofej (4/8)