Kar proslavljamo tu je čuteče bivanje, neodvisno od tega, kaj si mislimo o njem... tega smo bili oropani. Nimamo izkušnje življenja, sami sebe obsojamo na nadomestek resničnosti. O življenju govorimo, ga analiziramo, razkosavamo, ga gledamo pod drobnogledom, ga tlačimo v definicije, koncepte, teorije, kategorije, si ga razlagamo... in čakamo, da se nam bo z naprednejšo tehnologijo enkrat vendarle razkril..., a vse to so le poskusi bega pred neposredno silovitostjo življenja, ki se jo... zaradi te zlaganosti... bojimo in na silo podrejamo. Pravim poskusi, ker pred jasnostjo ne moremo v nedogled bežati, če ne prej, vanjo vstopimo, ko izgubimo telo. Če nismo pripravljen nanjo, nas nenadna razjasnitev samih sebe zdrobi kot stiskalnica grozd.

Silovitost neposredne jasnosti tega, kar se resnično dogaja, začutimo, kadar smo goli in bosi soočeni z veličino Življenja... in ni ničesar vmes, niti razlage sveta, kateri je uspel ubežati le kakšen pragozdni Tarzan ali sibirska puščavnica. Nikogar ni med nami, ki ga ta 'zver' ne bi zagrabila in nikogar ni, ki bi namesto nas lahko ubežal njenim čeljustim. Nobenega učitelja ni, nobene metode... vsak je sam s fascinantnim telesom, na modri Zemlji in z močjo Življenja, ki nam poganja milost po žilah. Milost, da živimo kot ljudje. Ni veliko, a je največ, kar nam je sploh mogoče Biti.

Lahko se odločite, da slišite to sporočilo, lahko se odločite, da vstopite v neznano in se srečate s Skrivnostnostjo, a vedite, da je to težja pot zato, ker je resnična. Lahko je živeti v samo-ustvarjeni resničnosti, v kateri kraljujemo v svojem malem svetu, težje je biti nič pred silovitostjo življenja. Na poti do Moči je strah resničen in tveganje je resnično in nagrada je resnična..., cena ni le čast ali premoženje, temveč je cena Življenje sâmo. To je pot, ki se izogne vsem človeškim promocijam, je nad marketingom in potiskanjem v ospredje..., kar nam je nepredstavljivo, ker vse pride do nas že preoblečeno v človeku znano pričakovanost.

Ta pot je skrivnostna, morda s točke človeške misli celo skrivna, ko je obenem svobodno sporočana skozi Umetnost in spise kot je ta. Človeški um ima neverjetno sposobnost obračanja stran od te priložnosti. Do sedaj smo se le vrteli okrog Resničnosti življenja kot mačka okrog 'vrele Kaše' in izumili celo vrsto odmikal od soočenja z njo, kljub temu, da nam prvinsko diši. Namesto, da čakamo, da se 'ohladi', da bi jo lahko užili, se raje opolnomočimo za dotik z Njo, kajti ohlajeno življenje je mrtvo življenje.

Prava sočnost življenja se nam razkrije, kadar vanj zagrizemo sami... ko prepoznamo, kaj je kaj in v tihi Jasnosti nehamo bežati... ko s telesom doživimo lahkost bivanja skrivnostne moči nepočetja, v kateri ni napora, truda in naprezanja, ni upiranja, izmikanja in pretvarjanja, ni želenja, izsiljevanja in zahtevanja. Besede so 'mana', so 'vaba' za dojemljive in voljne, da bi se podali na pot celoviti, ne le z umom: 'Kaj mi mar ali ti razumeš ali ne, ne govorim tebi, govorim tvojemu telesu', je rekel mojster potem, ko je s 3. nadstropja vrgel učenca, da bi mu odgovoril na vprašanje, kaj je notranja tišina.

Sledi:

Razpoka v večnost – Točka notranje tišine