Čeprav lahko rečem, da imajo današnji otroci malce podnebne smole, saj skorajda na vedo kako izgleda, ko se nekega zimskega jutra zbudiš in se z velikimi otroškimi očmi razveseliš najmanj pol metra snega, ki ga je tetka zima nametala čez noč. Se oblečeš v pajaca in skibucke, vzameš sani iz kleti in jih le s težavo po še neprehojenem snegu odvlečeš do najbližjega hriba, po katerem se nato neumorno sankaš cel dan, vse dni, dokler se pod tabo ne pojavi zelena preproga! Popoldan pa ti starša naložita še, da jima pomagaš pri odmetavanju snega okrog hiše, z lopato, skoraj večjo od tebe. Vmes se na skrivaj še parkrat radostno vržeš v še večjo kopico snega, ki si ga ravnokar odmetal, narediš angelčka in presenetiš sestro (ali brata) s tem, da ga »naribaš« po licu, on-a pa ti to še z večjo vnemo vrne! Če imaš srečo, se je tvoj oče naučil smučati zato, da te lahko kakšen dan odpelje na bližnje slovensko smučišče, kjer se ob sprva nesigurnih in nerodnih spustih po uniorčku, kmalu počutiš zmagoslavno, kot pravi car in si predstavljaš, da si kot Mateja Svet ob premagovanju veleslalomskih strmin, ko prvič prideš v ciljno ravnino v »ta velikem« smučišču.
Otroci danes niso krivi, da so ostali brez snega, prej bi krivdo lahko pripisali sebi, da smo s svojim neekološkim ravnanjem najbrž dodobra zmešali štrene materi naravi in podrli naravno ravnovesje. A samo zato, ker so žal ostali brez zasneženih poljan in zimskih radosti in športov na snegu, še ne pomeni, da morajo cele počitnice preživeti zdolgočaseno na kavču s tablico ali računalnikom v rokah, ali pa gledanjem televizije. Ni potrebno, da gredo vse družine na smučanje v tujino ali pa na pot okoli sveta, da bi se jim »dogajalo.« Starši si samo morajo vzeti čas za svojega otroka in z njim odigrati kakšno njegovih najljubših družabnih iger, ki so pristale v kakšnem zatemnjenem kotu, po tistem ko otrok ni imel nikogar da bi se jih z njim igral.
Še bolje je, če se aktivirajo tudi sami, ter z njim preživljajo čas zunaj; ob drsanju, plavanju, igranju nogometa, košarke ali kateregakoli drugega športa. S tem bodo starši hkrati dali priložnost tudi sebi, da se zbudijo iz zimskega spanja, ter pridobijo nekaj forme pred prihajajočo pomladjo in naredijo nekaj zase in svoje telo.
Starši lahko otroka vzpodbudijo tudi k izbiri in branju knjige, po kateri je bil posnet njegov najljubši otroški film. Nato pa si film ogledajo še enkrat skupaj z njim in se pogovorijo o podobnostih in razlikah.
Najbrž staršem ne bo povsem uspela misija, da bi otroku popolnoma iztrgali iz rok tablice, računalnike in preprečili gledanje televizije. Lahko pa jim ponudijo zanimivejše alternative, ki jih bodo morda otroci sprva sprejeli godrnjaje, saj ga bodo starši s tem spravil iz njegove cone udobja. A jim bodo vseeno sčasoma veliko pomenile, če bodo to aktivnosti, ki jih bodo starši preživljali skupaj z njimi.
mag. Klementina Sambolič
