Iz svoje »komentatorske vloge« sem popolnoma zavestno izstopila, s trdno odločitvijo, da tudi črke 'a' ne izrečem ali napišem več na spletnih družbenih omrežjih, pa tudi informativnih portalih, v zvezi s to pandemijo. Saj ko sem se še konec poletja na družbenih omrežjih opredelila 'za' obvezno cepljenje proti covidu, sem naletela na nesramne, brezobzirne, zaničljive komentarje posameznikov.
A zarečenega kruha se že pregovorno največ poje!
Zadnjič sem pod sliko mladega človeka prebrala nekaj kot: 'Zvezdnik iz Ukrajine, umrl za Covidom, a ni verjel vanj.' Takoj za tem sem pod sliko videla »režkote,« (moj izraz za režoče se smajlije pod komentarji). »Kaj konkretno je tem b….om tukaj smešnega, sem pomislila?« To, da je umrl (lep) mlad človek? Morda to, da je umrl, ker ni verjel v koronavirus, v stilu: 'ha,ha,ha, prav mu je, kaj pa ni verjel vanj? To bi znalo sovpadati z nekakšnim slovenskim, privoščjivim stilom, ki se zadnje čase plazi med nami bolj kot najgrše podgane. Seveda sem prispevek in vse, ki 'ne vedo kaj delajo' ustrezno okrcala, v mojem stilu pač.
No, in ko smo od 1% okuženosti prebivalstva na dan, prišli na 8%, je število režkotov ob podobnih člankih bistveno pričelo upadati. Sedaj smo že blizu 30% dnevno.
Ko pa sem prebrala še današnji prispevek (ki je mimogrede zaslužen, da sem ta članek sploh zaključila, toliko so mi odzivi nanj »dvignili pritisk«), ki pravi nekako tako: V bolnišnice sprejete nosečnice in dojenčki mlajši od enega leta. In spodaj spet režkoti, smajliji, smejoči obrazki, kakorkoli jih pač že poimenujete.
Ne morem verjeti! Ni mi preostalo drugega, kot da v svojem ciničnem slogu na tovrstne komentarje napišem še svojega, ki, če bolje razmislim, ni ravno za vzgled, zato ga na tem mestu ne bom navajala.
Kaj naj na vse to rečem? Kaj naj si mislim? Srčno in iskreno upam in si želim, da bi s tem člankom lahko zaključila s komentiranjem pandemije Covida 19, a se bojim da bi s to trditvijo podcenila lastno družbeno ozaveščenost in željo po boljši družbi in dvigu njenih vrednot in zavesti.
Klementina Sambolič,
Društvo Sinergija Ljubljana
