Ženin lovec ali trenutek resnice

Nobenega dvoma ni, da žena v lovstvu igra pomembno vlogo. Kot lovčeva soproga, če hoče ali ne, živi z lovstvom. Če pa sta oba partnerja člana lovske družine (lahko tudi iste), potem je taka zveza popolna. Z gotovostjo lahko trdim, da je lovec brez žene samo pol lovca, če ne celo samo četrt. Ali je tisto, kar ostane, lahko sploh še lovec?  

Lovca brez žene je mogoče prepoznati že na daleč. Videti je takole: je neurejen, v večini primerov je zaznati podočnjake. Po licih so od zgaranosti vidne krčne žilice, več zaporednih dni ali celo tednov je v istem oblačilu; sploh je klavrnega videza. Ženin lovec pa je vse kaj drugega! Je obilnejši, gladkih potez; skratka, lovčeva žena poskrbi, da ima njen lovec urejeno življenje in da je, kot bi rekli temu, podoben človeku. Seveda ne smem posploševati, a povedano bolj ali manj kar velja.  

Verjetno je malo lovcev, predvsem iz mlajše generacije, ki poznajo Lovčevo ženo, avtorice Marianne Mertens1? V omenjeni knjižici, ki jo priporočam vsem lovcem in tudi njihovim spremljevalkam (pa tudi nelovcem), je opisan poseben lovsko-partnerski odnos med lovcem in lovčevo ženo.  

Lovčeva žena je prisotna (če drugače ne, vsaj v mislih) ob vsakem koraku svojega moža, tudi na lovskem izpitu in pripravi nanj. Spremlja ga na lovih, pri lovskem krstu, na raznih lovskih prireditvah, pri vzponih in padcih ter ga po navadi pospremi tudi na njegovi zadnji poti. Iz napisanega lahko sklepamo, da tudi za uspešnim lovcem stoji ženska.  

Zakonca si morata medsebojno stati ob strani, pomagati drug drugemu, se dopolnjevati. Tako žena (po mnenju nekaterih) opravlja manj pomembne zadolžitve, kot so: vzgoja otrok, gospodinjska dela, kuhanje, pospravljanje, popravila v hiši in okoli nje, družinski proračun. (Skratka, ‚žena naj bo doma, čaka naj moža‘). Moški so najpogosteje zadolženi za pomembnejše naloge: medplanetarni sistemi, organizacija združenih narodov, globalno segrevanje ozračja in učinki tople grede, naravovarstvene smernice. Pravi moški je in mora biti lovec. Pri vsem tem ima seveda veliko ženino podporo.  

Kot sem že zapisal, mora biti ženin lovec videti, kot se šika. Pomemben je njegov prvi vtis med lovci. Po ženinem mnenju ‚obleka naredi človeka‘. S svojim lovcem se najprej napoti v najbližjo lovsko trgovino ter ga od nog do glave obleče z najkakovostnejšimi izdelki ter na koncu pokrije še s klobukom iz zajčje dlake. Tudi drugo vse kupuje samo še v zelenem. Naročenega golfa v rdeči barvi so pravočasno uspeli spremeniti v zelenega.  

Lepo napravljen, kot za k maši, se ženin lovec poda na prvo delovno akcijo. Pred svojimi lovskimi tovariši, ki so vsi v delovnih oblačilih, je videti nekoliko smešno, a kaj hočemo, prvi vtis je prvi vtis in le-ta šteje.

Med pripravo na lovski izpit žena s svojim lovcem dodobra predela pred- pisano gradivo: kdaj se ptički ženijo, kakšne ženitne obrede imajo srnjak, jelen in druga divjad. Pri tem se dobro dopolnjuje s koristnim. In vpliva, posredno seveda, na zakonske aktivnosti – na obstoj same zakonske zveze torej. Tudi prehranjevanje, krmljenje, ekologija divjadi in celo balistika – streljanje, gredo lovčevi ženi zelo dobro od rok.

V večini primerov vzame ženin lovec svojo življenjsko sopotnico s seboj na lov. Če pa se odpravi na lov sam (kar je v prvih letih redkeje), je ona v skrbeh zanj in vedno zahteva, naj se ji po telefonu večkrat oglasi, da bo prepričana, ali je vse v redu …

Podal se je njen lovec na visoko prežo, pod katero je bila kaluža, ki jo je pogosto obiskovala divjad. Natanko ob šesti uri se je pod prežo pojavil medved. Ne bi bil ženin lovec, če svoje drage ne bi takoj obvestil o dogodku. V mikrofon telefona je šepnil, da se žival ne bi prestrašila: »Medo je pod prežo.« – »Ali pridem pote, te pridem iskat?« je zašepetala, kot da bi jo medved lahko slišal.

A z leti se vse spremeni. Pri življenjski sopotnici je lovska strast zbledela, ostala je le še skrb za njenega lovca. Da je lahko brez skrbi preživljala dolge dneve in noči ‚sama‘, je poskrbel mobilni telefon. Tako je ženin lovec postal samostojen. Lovska strast je pri njem naraščala, a v lovišče se je v glavnem podajal sam. Poseben čar je bil lov na srnjaka v času prska. Od zadnje tretjine julija do konca prve tretjine avgusta praktično ni bil več doma. V tem času se srnjaki spopadajo za naklonjenost srn in lahko se tak boj konča tudi usod- no. Kemija in hormoni poskrbijo, da niso več dovolj previdni. (Previdnost pa ne sme biti odveč tudi pri lovcih.) Ja, ‚ljubezen nam je vsem v pogubo‘. Ženin lovec, opremljen, poleg drugega, še s piščaljo za klic srnjaka, po cele dneve išče in čaka na srnjaka z močnim rogovjem, seveda v upanju, da je svojo poslanstvo že opravil – srnjak namreč.  

Lov v prsku je bil uspešen. Steno njegove lovske sobe krasi lepa trofeja srnjaka. Žena s ponosom gleda zdaj trofejo, zdaj svojega lovca.  

V življenju pride obdobje, ko je pretirana navzočnost zakonca utrujajoča. Še posebno po več letih sproščujočega miru v času prska, ruka in jesenskih skupnih lovov, ko je življenje brez lovca pravi balzam za ženino dušo. Bo že potrpela, saj se bliža september in težko pričakovani jelenji ruk. Skrb zanj pa je odveč, saj je pri roki čudežna škatlica. Preko nje lahko prepreči najhuje ali pa ugotovi, ali je ‚zrak čist‘ …

Jelenjad se pari v septembru in prvi polovici oktobra. Lovci imenujemo jelenjo paritev jelenji ruk. Lov v ruku ima poseben čar, zato našega ženinega lovca ni bilo doma po cele dneve, morda je prihajal domov šele v poznih večernih urah. Žena je bila brez skrbi, saj če bi se kaj neljubega pripetilo, bi pravočasno izvedela. Žal v času ruka ženinemu lovcu boginja Diana ni bila naklonjena. Začeli pa so se skupni jesenski lovi, kjer bosta morda sveti Hubert, zavetnik lovcev, ali boginja lova Diana poskrbela, da bo zadoščeno lovski strasti in trudu.

Po letih intenzivnega lova v prsku in ruku je ženin lovec na čelu začutil rahle spremembe. Kot bi imel dve buški na glavi. Ni ju mogel odstraniti niti s hladnimi obkladki, kaj šele z drugimi farmacevtskimi pripravki. Vsako leto je opažal, da so izrastki večji in večji. Po nekaj letih je naš ženin lovec po- stal kot nekakšen ‚gumbar‘, kasneje ‚špicar‘; in na koncu je ugotovil, da mu iz prvotnih oteklin poganja pravo rogovje. Z leti se je razvilo v močno trofejno rogovje, ki pa ni odpadlo. Je to resnično posledica intenzivne jage v prsku in ruku?

Kot vsako živo bitje ima tudi člo- veško življenje svoj rok trajanja. Tako je tudi naš ženin lovec odšel v večna  lovišča. Umrl je v častitljivi starosti.  Pokopali so ga z vsemi lovskimi častmi, z rogovjem vred, ki mu ga je nataknila žena. O čudežnem rogovju se je govorilo še nekaj časa, preden je šlo v pozabo.  

Dejstvo pa je, da bi se, če ne bi bilo mobilne telefonije, lahko marsikaj  končalo tudi tragično. Zgodi se padec,  zlom ali pa prezgodnja vrnitev z lova … Partnerja sta s pomočjo mobilnih telefonov vedno na tekočem – brez skrbi.  

Bo že res, da v ničemer ni dobro pretiravati. Tudi v ‚jagi‘ ne. Vse je treba početi z neko pravo mero …                 

Avtor: Miro Č. Vučič

1 Marianne Mertens: Lovčeva žena. Četrta knjižica v Zlatorogovi knjižnici, ki jo je izdala založba Mladinska knjiga z Lovsko zvezo Slovenije, leta 1973.