Lovčevo hrepenenje

»Miren pogled v daljavo izžarevajo tvoje oči,

rano bolečo krvavo, odpirajo slutnje noči.

Vem, da preziraš me, usta ti to govore,

čeprav ne zavedaš se tega in nočeš, da to se izve«.  

Mi pelo srce je Upanja, kjer Linharta je rojstni kraj,

predmestja sanjskega visokogorja raj,

do Zat''mina, Načina in korit, kjer Dante svoje dni,

tešil hrepenenje do Beatrice je ljubezni.         

Tako, kot Dante ljubil Beatrice še po njeni smrti je,

pel večno ljubezen svoji muzi Lauri je Petrarka.

V cerkvi trnovski vnelo  srce Prešerna za srce je Julije,

tako lovec ljubi »zeleno muzo« svojo, brez prestanka.  

Že pripovedka stara nam govori, da igrati se ne gre,

z naravo in iskrenostjo. »in nikar ne igraj ljubezni,

pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen,

zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava…«*     

Bele žene nekoč v  dolini Jezerski  in Komni skalni,

bile v pomoč so siromakom - nesebično se razdale.

Pasle bele koze na stenah, ki spuste se v  dolini soški,

pod očesom Zlatoroga budnim so se varovale.        

Če  strelec zadel je  Zlatoroga, iz krvi njegove,

zraslo čudovito je zelišče, po imenu  triglavska roža.

Zaužitje zelišča tega Zlatoroga ozdravi - si opomore,

z roglji zlatimi zaklade varuje če jih kdo ogroža.

Je stala krčma, kjer stekata se Koritnica in Soča.

Krčmarja hčere snubcev je bilo veliko, a ljubila je le lovca.

Čeprav v srcu nosil vso bogastvo je gora,

biseri bogatega beneškega kramarja so ji segli do srca.

Lovec trentarski odloči se, da najde pot do Bogatina,

ustrelil Zlatoroga je in sledil mu do strme je pečine.

Tam našel je planike, najlepše rože triglavske,

Zlatorogu moč povrne zaužito, porine lovca prek strmine.     

Truplo njegovo naslednjo je pomlad priplavalo pred krčmo,

s šopkom triglavskih rož in planik v rokah.

Žene bele Jezersko so dolino za vedno zapustile.

Zlatorog raj  spremenil v kamnito melišče je na mah.

Lovca neiztrohnjeno srce še vedno živi v ljudeh,

ki mar jim za čistost je na življenja poteh.

Usodna lahko je soodvisnost, posledice pa težke in boleče.

poguba nam lahko sledi, Če človek – lovec, se je ne drži.          

Miren pogled v daljavo izžarevajo tvoje oči,

rano bolečo krvavo, odpirajo slutnje noči.

Vem, da preziraš me, usta ti to govore,

čeprav ne zavedaš se tega in nočeš, da to se izve.

Čujem šepet gora, ukraden mi del je srca…

Avtor:  Čedomir M. Vučič

»Desiderata« - Katedrala sv. Pavla v Baltimoru V letu Gospodovem 1692.