Gumb iz roževine

Vonj po divjadi se je razprostiral po senožeti. Opojni vonj življenja, sožitja, miru, ljubezni - spokojnosti. Senika še rahlo slabo vidna v jutranji megli, sta stala na obrobju senožeti, ki se zaključi z gosto poraslimi smrekami in drugim drevjem…  …pozimi je senožet pokrita s kristalno zimsko odejo. Vidne so drobne sledi divjadi; srnjadi, jelenjadi, tudi zajca in lisice…, da sta senika dobro obiskana kažejo na pol prazne jasli, ter pohojeno seno okoli njih; prepletene sledi divjadi v snegu,  iztrebki divjadi… V zraku je čutiti bližino življenja, dih divjadi, ki se je zatekla pred vetrom, snežnim metežem in mrazom, pod smrekami  odetimi s snegom.  

Zgodaj spomladi se napotim na senožet, da bi videl utrip življenja, dehtet narave po letnem času, ko narava spokojno miruje in se življenje prilagodi razmeram. Zima je bila dokaj huda. Takrat divjad obišče krmišča pogosteje kot v milih zimah. Počasi in tiho se približujem senožeti, da ne bi preplašil morebitno divjad na jasi. Kar se da tiho pridem do prvega senika. Senik je bil prazen, okoli njega nekaj poteptanega sena. Pot nadaljujem do drugega. Tudi tega je divjad dodobra izpraznila. Malo dlje proti robu senožeti zagledam nekakšno vejo, ki mi vzbudi pozornost.  Približam se. Z velikim veseljem ugotovim, da je odpadlo rogovje jelena. Veja je imela štiri izrastke. Veselje in radovednost mi ne dasta miru. Na vsak način se potrudim poiskati še par. S palico odmikam pohojeno seno. Kmalu nekaj metrov naprej najdem še par. Ob moji prvi najdbi odpadlega rogovja in to celo para, se počutim kot, »da mi je bila rimska boginja Diana naklonjena, pa tudi zavetnik lovcev patron Sv. Hubert«, kot temu rečejo lovci.  Z občutki sreče in veselja se napotim proti seniku. Ogledam še malo okoli po čudoviti »dnevni sobi« katera ma obdaja.  Nedaleč od jasli zagledam na tleh med pohojenim senom droben kolešček. Komaj viden. S palico ga rahlo potisnem. Glej, pravi gumb iz roževine. Gumb iz jelenovega roga. Po vsej verjetnosti je pri skrbi za divjad odletel od suknjiča kakemu lovcu. Poberem ga, očistim in shranim v žep. Nato sem se podal proti lovskem domu blizu senožeti, malo posedel, se napajal s čudovitim vonjem hoste, spokojnosti narave, ter nadaljeval pot proti vasi in domu.

Zvečer, rahlo utrujen a navdan s čudovitem opojem narave ogledujem najden gumb iz roževine. Odpadel je nekemu lovcu pri bodisi polnjenju senika ali pri kakšnem drugem delu za dobro divjadi. Lovci spomladi polnijo solnice za divjad. Morda je s polnim nahrbtnikom kamene in sipke soli prečkal senožet, da bi napolnil solnici, ki sem ju zasledil nedaleč stran od jase. Pogled na gumb mi pričara senožet v meglicah, senika na jasi, vonj po divjadi, lično izdelanih zavrtanih solnic in solnic na precep (tako jim rečejo lovci), petje ptic; pričara mi  žuljave roke lovca z načetimi robovi manšet in prepotenem ovratniku, ko v vročini polni senik ali pa nese težko breme soli. Pričara mi jelenjad, srnjad ob zasneženih senikih. Nekdo je poskrbel, da ni lačna v mrzlih zimskih dneh, ko primanjkuje hrane, ko sneg seže človeku do kolen in še višje, se posluži soli na solnicah, urejenih kaluž, da se znebi parazitov. Pomislim na divjad in njeno preživetje…  

Lovci. Ena najlepših dejavnosti človeka – lovstvo. Dejavnost, ki je človeku prvotno pomagala preživeti, vzbudila strasti, nas ves čas (prvotno, ne da bi se zavedali), navdihovala z ljubeznijo do narave, okolja; ter istočasno vse do danes, učila, naučila spoštovati in ohranjati naš življenjski prostor…  

V davnini, ko sem se po Darwinovo kot enoceličar razvil v vodi, nadaljeval pot kot sesalec in vretenčar na kopnem; se zaradi nevarnosti, ki mi je grozila od drugih prebivalcev Zemlje povzel na drevo, kasneje sestopil iz drevesa in se nekoliko vzravnal; ali pa me je morda ustvaril Bog po svoji podobi, že sem moral sam poskrbeti za preživetje. Nabiral sem razne plodove; težki pogoji preživetja so terjali iznajdljivost, tako sem kmalu posegel po mesu, ki mi je dal več moči. Lov je postal eden prvih in najpomembnejših mojih dejavnosti. Lov je imel ključno vlogo v mojem razvoju. Za lov sem moral izdelati primerno orožje da sem ujel, izdelati sem moral orodje, s katerim sem lahko plen razkosal in dele mesa najbolje izkoristil. Oblačila – kožuhi, orodja in orožja – kosti, rogovja, čekani. Uživanje mesa mi je omogočilo razvoj (človekovih možganov, kar je bilo ugotovljeno in dokazano kasneje), ter posledično drugačno razumevanje, dojemanje in splošni napredek…

…ta mi je omogočil vedno bolj lagodno življenje. Živali sem si udomačil. Kasneje, v srednjem veku se je lov še vedno izvajal. Lov je postal predvsem statusni simbol - zbiranje trofej. Postal je žal tudi izziv, ki lovca navdihuje z adrenalinom,  užitkom po ubijanju. …kasneje smo z zakoni taka dejanja prepovedali ali vsaj omili.  

Zadnje čase je čutiti hud odpor do lovstva, predvsem zaradi prehrane z mesom in posledično gospodarjenja z divjadjo. Žal je zaenkrat tudi to sestavni del našega življenja, in prav je, da je nad tem početjem nadzor, in so ljudje, ki so to pripravljeni izvajati.  

To je na vsak način posledica evolucije. Tako mleka ne daje več krava, temveč tetrapak v trgovini. Zrezki in drobovina pa so pri mesarju razstavljeni kot čokolada na polici. Skratka, človek se je pomehkužil, civilizacija je iz nas naredila neke vrste invalide, k čemer nedvomno prispevata način življenja, ki ga živimo. Od tod tudi nesprejemljiv odstrel živali.                          

Danes stroka na primer čebeli pripisuje zasluge za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Albert Einstein je leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta, saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi ...«. tako  je z vso živo populacijo. Vsako izumrtje vrste lahko poruši določeno ravnovesje. Zato je potrebno na podlagi raziskav upoštevanje stroke skrbeti za obstoj vrst.

… morda bo razvoj v neki drugi dimenziji in času, šel v smeri, ko meso ne bo več sestavni del človekove prehrane. Lovstvo ne sme izgubiti svojega pomena; poleg kulturne dediščine, ki smo jo prejeli od naših prednikov mora lovstvo nadaljevati poslanstvo v ohranjanju živalskih vrst, sožitju z živalskim svetom. Ena od nalog lovstva pa bo zagotovo pomoč divjadi, tudi kot žrtvam prometa in bolezni… lov kot šport in komercialni lov nista prispodobi naravovarstva. Lovstvo mora postati predvsem vsesplošno naravovarstveno nadzorništvo…  Lovec bom!                                                          

Avtor:  Miro Č. Vučič