Zeleno razsvetljenje

Zgrnili se temni oblaki so čez nebo, svetlobe videti več ni bilo,      

prišel hude ure  je čas; za grehe plačal bo vsakdo od nas.

Nevihta prekrila človeka bo čas, nevihta, ki prišla je zdaj nad nas.

Zavedal se ni človeka rod, preveč pohlep je bil njega plod.

Preveč pehanja, pranja možgan, za vedno ta svet zdaj bo pokončan.

Prevaral brata je lastni brat, človeštvo podaja se v svoj propad.

Nevihta strni oblake nad ubogo zemljo, srd svoj izlij zdaj nad njo,

naj končno zave se človeka rod, od kod  izvira njega plod.

Nevihta pomagaj človeku zdaj ti, brezumnost naj ta se ne ponovi.

Očisti človeku zamegljeno oko, da človek človeku podal bo roko.

Da ljubil bo bližnjega in prostor svoj, naj lovec zdaj prvi to postori.

Spoštljivo, čuteče, ljubeče, naj do narave  bo njega srce in oko..

Varuh narave in ne mesar, ljubeč do živali,  kot veterinar.

Opeva opoj naj narave; ne, da postane slovenskega lovstva grobar.

Zlije v eno naj se z muzo zeleno, upleni le, kot ljubeč gospodar.

Poda naj v bratovščino zeleno se le, če mu resnično je mar….

Avtor: Čedomir M. Vučič