Pripoved o sokolu

»Sokol! Sokol! Sokol!« se zasliši izza vogala hiše. Naključni mimoidoči se ozirajo v nebo. »Sokol! Sokol!« se ponovno zasliši klic, a na nebu ni nobenega ptiča. Po cesti pa priteče lep zlato rjav pes … »Kako lep koker španjel!« reče eden od dveh mimoidočih. – »Kokr kaj?« ne razume drugi. – »Ne kokr kaj, temveč koker španjel. Te pasme je pes, ki je pritekel mimo. Verjetno mu je ime Sokol,« pravi prvi. – »To je pa čudno,« reče drugi, »pes pa sokol, kako gre pa to skupaj …«  

Res je, pripoved ne pripoveduje o ptici ujedi, kot bi morda kdo sklepal iz naslova, temveč o ljubkem koker španjelu, po imenu Sokol. Ime Sokol je dobil, ker je lastnik rodovniškega legla imel možnost izbire imena na črko ‘s’. Vzgojili naj bi ga v delovnega lovskega psa, zato se mu, na primer, ime Snoopy ali podobno nekako ne bi podalo. Zakaj sem se odločil za lovskega psa? Zato, ker sem imel namen vstopiti med zeleno bratovščino. Vsi, ki poznajo to dejavnost, vedo, da je pes brez lovca samo pol psa. No, mislim, da je pravilno: lovec brez psa je samo pol psa … Tudi to mislim, da ni prav … Saj res, lovec brez psa je samo pol lovca. Ja, tako ta zadeva pelje.  

Kako izbrati pravo pasmo lovskega psa? Prvotno sem se odločil za bernardinca, vendar so mi bodoči lovski kolegi rekli, da bernardinec ni lovski pes. Sam bi se zanj odločil predvsem zato, ker bi me, glede na mojo konstitucijo, samo on lahko privlekel domov; nekje v spominu imam tudi, da nosi okoli vratu po navadi sodček, ki po vsej verjetnosti ni prazen. Najboljši človekov prijatelj, pa še lep pes ga nosi … A po posvetovanju in nasvetu prijateljev smo se s sinom in ženo odločili za koker španjela.  

Domovina te pasme psov je Velika Britanija. Angleški koker španjel spada med zelo stare pasme, saj je omenjen že v 14. stoletju. Uporabljali so ga za lov in kot delovnega psa na kmetijah.  

Naš Sokol izhaja iz Hotedršice. V njegovem leglu se je skotilo pet čudovitih kužkov: dva zlatorjava in trije črni z rjavimi ožigi. Rjava sestrica Sara je bila kasneje v lovski kinologiji zelo uspeš- na, za druge ne vem. Našega Sokola, malo kepico, so pričakale ljubeče roke naše družine. V novem domu je bil deležen kar malo preveč pozornosti. Čeprav je postal velik hišni ljubljenček smo ga kmalu, še v puberteti, poslali v šolo; z namenom, da bi osvojil temeljno znanje pravega lovskega psa. Prve učne ure je prejel od strokovnjaka na področju pasje vzgoje, Jureta Pagona, v pasji šoli v Godoviču. Želeli smo, da bi kar najbolje spoznal, kako se je treba obnašati v družini, na lovu in tudi drugače. K prvi šolski uri smo prišli vsi štirje. Jure je z vso resnostjo pristopil k nam, kot bi bili stari znanci, čeprav smo se videli prvič. »Takole pa ne bo šlo,« je rekel. »Čigav je pes?« Na naše pojasnilo, da je naš, je odločno dejal, da mora imeti pes samo enega gospodarja in naj v prihodnje na ure šolanja hodi izključno samo z vodnikom. Malo smo se ustrašili resnega pogleda, vendar z vsem spoštovanjem vzeli na znanje njegov nasvet, bolje rečeno zahtevo.  

Tako sva s Sokolom sama nadaljevala šolanje. Izkazalo se je, da sva slaba za tovrstno učenje. Sokol se je obnašal zelo samosvoje. Lahko rečem, da mu je bilo za učenje malo mar. Skozi šolanje sem vse bolj spoznaval, da je Sokol bolj ljubitelj žametne strani lovstva. Bolj od lova samega in s tem povezanega dela sta ga navduševali lovska kultura in kulinarika … Z odraščanjem je postal pravi lepotec. Natančen, mikaven, diplomatski – vedno je dal vedeti, da je lovski pes, a hkrati je bil aristokratsko samozavesten. Za lovske ‘neumnosti’ mu ni bilo preveč mar; kakor da je to zadeva nižjega pasjega sloja. Kot bi imel že končano osnovno dunajsko šolo. Temu primerno se je obnašal doma in med ljudmi. V šoli je vaje sicer obvladoval, a kmalu po pouku je živel po svoji naravi. Utrujen po prihodu iz službe sem ga naložil v avto in nadaljeval pot v Godovič na učne ure. V poletni vročini, ko se je Sokol zamislil nad Juretovim ukazom – Prostor!, sem mu dejal: »Ubogaj! Prostor, sicer bom sedel ali celo legel jaz!« Večinoma je bil zelo ubogljiv, a pretiranih ponav-ljanj se je kmalu naveličal. Kot bi se mu zdelo brez pomena – saj znam!  

Iz spomina se mi je prikradel zanimiv dogodek iz časa njegovega šolanja. Na začetku tedna, po ogrevanju in pred redno vadbo, je kinolog vse prisotne seznanil, da je konec tedna doživel zanimivo predstavo. S svojo lado nivo se je peljal po avtocesti proti Logatcu. Kmalu po odcepu proti industrijski coni je zagledal gospo in rjavega koker španjela, kako vlečeta drug drugega. Pravzaprav kako na povodcu pes vleče za sabo gospodarico. To sta bila namreč moja žena in naš Sokol. Malo sem zardel, kajti ne jaz ne žena nisva vedela, da se je mimo peljal Jure Pagon, ki mi je tako dal vedeti, kdo mora biti vodnik psa.  

Naš koker španjel je bil močnejše postave, kot lev z grivo, aristokratski že na pogled in prijetnega videza. Tako so bili mimoidoči na sprehodih pozorni nanj. Večkrat, ko sva izvajala vaje po mestu, ki nam jih je priporočil Jure, se je posebno nežni spol rad ustavljal poleg psa in ga čohal in božal, da je pes legel ter užival. Moram reči, da je to tudi meni godilo … Da je bil urejen, so poskrbeli v frizerskem pasjem salonu v Ljubljani v Polju. ‘Tretma’ je trajal kar dobre tri ure. Še vedno se spomnim nekakšnih hlač, v katere so ga namestili. Bil je priden, če pa se je hotel malo premikati, so ga dvignili, da se je sprehodil v prazno in se umiril. Nato so nadaljevali s striženjem. Spomnim se tudi dogodka, ko sva se sprehajala po Tolminu. Priletna gospa je stopila k Sokolu in rekla: »O, kako lep, krasen kuža! Kaj pa je to za ena pasma?« Odgovoril sem ji, da je bernardinec, mladič. Gospa pa začudeno: »A tako! Sem mislila, da je koker španjel …« No, zdaj pa vedi! Zardel sem in v naglici odšel naprej, da je moj ‘bernardinec’ kar po zraku poletel za mano.  

Kljub strogim navodilom in vzgoji vodnika lovca je bil pretirano navezan na vodnikovo ženo, gospodarja hiše. Bila sta praktično nerazdružljiva, celo lovske dejavnosti sta opravljala. Bilo je v času mojega pripravništva. Mentor Andrej me je vprašal, ali imam morda čas. Seveda me je zanimalo, ali je razlog kaj nevarnega. In res! Lovski tovariš je v Lovrečevih Vodicah pozabil daljnogled na preži, ko jo je v naglici zapuščal zaradi medveda, ki se je pojavil v neposredni bližini. Informacijo sem posredoval ženi. Glej ga, zlomka, ne boste verjeli! Žena in Sokol sta bila brez oklevanja pripravljena za akcijo in prinesla pozabljeni daljnogled …  

Napisal sem že, da mu lov in lovske zadeve niso najbolj šle od tac. Je pa bil velik ljubitelj narave, predvsem voda, pa naj je bila to reka, potok, jezero ali morje. Poudariti moram, da je bil tudi izreden naravovarstvenik, saj ni prenesel smeti v naravi. Tako je vse odpadke pobral in prinesel iz vode na določeno mesto ter tako nakazal, da je treba odloženo pospraviti. Radi smo zahajali tudi v hribe. Iz Tolmina smo se skozi Ljubinj podali na planino Stador. Tam smo se po krajšem počitku podali na daljšo pot, preko planine Lom in Podkuka na planino Razor. Sokol je veselo tekal z nami, nas prehitel in hitel naprej; nato je spet počakal, da smo ga dohiteli. Ko smo prispeli pred planinski dom, smo posedli na klopi. Malico smo imeli s seboj. Posebej tudi za Sokola; v posodi smo imeli kuhane testenine in klobaso. Začeli smo malicati, ko se je druščina naokrog začela smejati. Ozrli smo se proti Sokolu, ki je s taco zamahnil po robu posode, da se je s testeninami in klobaso prevrnila. Nato je pojedel samo klobaso, testenine pa so ležale okoli posode. Bo kdo rekel: ‘Dunajska šola!’ Vendar to sodi na področje inteligence, ki jo je kazal na vsakem koraku. Po vrnitvi v Poljubinj je sedel na zaboj za drva. Zibal se je naprej, zdaj nazaj, kinkal …, nato pa preutrujen zaspal in padel na tla.  

Povest o našem Sokolu ni povest o prvaku na kinoloških prireditvah. Je pripoved o ljubkem psu, ki je lepšal trenutke nam in ljudem okoli nas. S svojo pojavo in inteligenco je bil v ponos nam in v zabavo vsakomur, ki ga je poznal ali samo srečal. Žal je bil žrtev prometa … Sokol, zahvaljujem se ti za lepe trenutke, ki smo jih preživeli s tabo. Opravičujem se ti, da sem te v času tvojega šolanja včasih oštel povsem po nepotrebnem. Bil si super, bil si zvezda – bil si Sokol.

Avtor:   Miro Č. Vučič