Stavba Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani (po princu Rudolfu imenovana tudi Rudolfinum, danes glavna stavba Narodnega muzeja Slovenije) je prvi namensko zgrajen muzejski objekt na Slovenskem. Gradili so ga s finančno pomočjo Kranjske hranilnice in dežele Kranjske po načrtu arhitekta Wilhelma pl. Rezorija (Resorija). Gradnja neorenesančne zgradbe se je začela pod nadzorom stavbenika Viljema Trea, ki se je v glavnem ravnal po Rezorijevi ideji. Treo je bil tudi vodja tehničnega oddelka Kranjske stavbinske družbe. Gradbena dela so bila izvedena do leta 1885, ureditev in opremljanje notranjih prostorov pa so po načrtih arhitekta in inženirja Jana Vladimirja Hráskega dokončali v naslednjih treh letih. Treo je naredil tudi načrt za litoželezno ograjo, ki še danes obdaja neposredno okolico muzeja. Ulila jo je železolivarna v Bohinjski Bistrici, ki naj bi sicer za Ljubljano izdelala več ograj, toda do sedaj znana je le ta.

Želja kustosa in vodje muzeja Karla (Dragotina) Dežmana (1821–1889) je bila, da bi pri gradnji sodelovalo čim več domačih obrtnikov in industrijskih podjetij. Ponudbo za izdelavo litoželezne konstrukcije za muzejsko knjižnico je v začetku leta 1885 poslala tudi najpomembnejša domača železolivarna, torej livarna kneza Auersperga (Turjaškega) na Dvoru pri Žužemberku, a je kasneje od naročila odstopila, ljubljansko podjetje Alberta Samasse je (po zamisli graškega arhitekta Roberta Mikovicsa) leta 1887 izdelalo dva reliefno ulita in gravirana kandelabra iz medenine, ki še danes krasita osrednje stopnišče.

Sodeč po signiranem balustru, delu nekdanje muzejske litoželezne ograje – kot eksponat predstavljen na razstavi »Ko zapoje kovina. Tisočletja metalurgije na Slovenskem« v Narodnem muzeju v Ljubljani v sezoni 2019/20 – je bila potem izbrana dunajska livarna Rudolfa Philippa Waagnerja. Ker sem imela sprva na razpolago le detajlno fotografijo tistega dela balustra, kjer je ulit napis WIEN, je bil moj zaključek pač bolj splošen, da gre za izdelek neke dunajske livarne.[1]

Litoželezne ograje s tovrstnimi balustri, ki jih takoj prepoznamo po osrednjem kvadratastem delu, razdeljenem na štiri polja, obdanem zgoraj in spodaj s palmetko, so bile v Sloveniji zlasti v osemdesetih letih 19. stoletja precej priljubljene; omenimo ograjo nagrobnega spomenika rodbine Svetic na pokopališču v Kamniku.

Ponovno fotografiranje balustra v Narodnem muzeju v Ljubljani je razkrilo tudi preostali del signature, in sicer R. PH. WAAGNER.[2] Ograja je bila torej, kot rečeno, izdelana v livarni Rudolfa Philippa Waagnerja, kar potrjuje tudi Waagnerjev prodajni katalog, in sicer najdemo tu obravnavani baluster na tabeli 15 pod številko 34.[3] Natisnila ga je (litografska) tiskarna Wurm & Schlögl, ki je natisnila tudi več prodajnih katalogov za livarno kneza Salma v Blanskem na Moravskem.

Waagner se je predstavil tudi na industrijski razstavi na Dunaju leta 1873.[4] Za svoje delo je dobil naziv dvornega ključavničarja (Hofschlosser) in leta 1876 viteški križ reda Franca Jožefa. Naročilo za deželni muzej v Ljubljani je prišlo verjetno kmalu po sredini osemdesetih let, 2. decembra 1888 je bil namreč že odprt za javnost;[5] Waagner je umrl že prej, aprila istega leta.[6]