Želja kustosa in vodje muzeja Karla (Dragotina) Dežmana (1821–1889) je bila, da bi pri gradnji sodelovalo čim več domačih obrtnikov in industrijskih podjetij. Ponudbo za izdelavo litoželezne konstrukcije za muzejsko knjižnico je v začetku leta 1885 poslala tudi najpomembnejša domača železolivarna, torej livarna kneza Auersperga (Turjaškega) na Dvoru pri Žužemberku, a je kasneje od naročila odstopila, ljubljansko podjetje Alberta Samasse je (po zamisli graškega arhitekta Roberta Mikovicsa) leta 1887 izdelalo dva reliefno ulita in gravirana kandelabra iz medenine, ki še danes krasita osrednje stopnišče.

Sodeč po signiranem balustru, delu nekdanje muzejske litoželezne ograje – kot eksponat predstavljen na razstavi »Ko zapoje kovina. Tisočletja metalurgije na Slovenskem« v Narodnem muzeju v Ljubljani v sezoni 2019/20 – je bila potem izbrana dunajska livarna Rudolfa Philippa Waagnerja. Ker sem imela sprva na razpolago le detajlno fotografijo tistega dela balustra, kjer je ulit napis WIEN, je bil moj zaključek pač bolj splošen, da gre za izdelek neke dunajske livarne.[1]

Litoželezne ograje s tovrstnimi balustri, ki jih takoj prepoznamo po osrednjem kvadratastem delu, razdeljenem na štiri polja, obdanem zgoraj in spodaj s palmetko, so bile v Sloveniji zlasti v osemdesetih letih 19. stoletja precej priljubljene; omenimo ograjo nagrobnega spomenika rodbine Svetic na pokopališču v Kamniku.

Ponovno fotografiranje balustra v Narodnem muzeju v Ljubljani je razkrilo tudi preostali del signature, in sicer R. PH. WAAGNER.[2] Ograja je bila torej, kot rečeno, izdelana v livarni Rudolfa Philippa Waagnerja, kar potrjuje tudi Waagnerjev prodajni katalog, in sicer najdemo tu obravnavani baluster na tabeli 15 pod številko 34.[3] Natisnila ga je (litografska) tiskarna Wurm & Schlögl, ki je natisnila tudi več prodajnih katalogov za livarno kneza Salma v Blanskem na Moravskem.

Waagner se je predstavil tudi na industrijski razstavi na Dunaju leta 1873.[4] Za svoje delo je dobil naziv dvornega ključavničarja (Hofschlosser) in leta 1876 viteški križ reda Franca Jožefa. Naročilo za deželni muzej v Ljubljani je prišlo verjetno kmalu po sredini osemdesetih let, 2. decembra 1888 je bil namreč že odprt za javnost;[5] Waagner je umrl že prej, aprila istega leta.[6]