Pohujšanje v dolini Šentflorjanski

Če bi danes izbirali najčednejši kraj na Slovenskem, bi dolina šentflorjanska zagotovo zasedla eno izmed prvih mest. Bogaboječi Šentflorjanci vedo, da dober sloves seže v deveto vas, slab pa v deveto deželo. Ko se v njihovo dolino spuste tujci, domačini strnejo vrste in se postavijo v bran spodobnosti. Eden izmed prišlekov je namreč nebodigatreba – umetnik, ki pride v spremstvu poželjive Jacinte in ekscentričnega Konkordata.

Čeprav so duri v dolini šentflorjanski trdno zapahnjene, ima tudi tu noč svojo moč. Umetnik najde pot v sleherno izbo. Iz popotne malhe izvleče na plan skrivnost, ki bi lahko očrnila neomadeževani sloves doline. Pred petindvajsetimi leti so Šentflorjanci pod vrbo našli dete; sirota je bila sad grešnega prešuštva. Dete so poimenovali Peter, ga položili v košaro in splavili po reki. Nihče ne ve, kdo sta bila grešnika, ampak ko uzrejo umetnika Petra, vsak posebej sprevidi, da kri ni voda. Za molk ga darežljivo poplačajo z zlatom. Konkordat, ki je hudič v človeški podobi, pa si obeta drugačen dobiček. Umetnik (ta se za Petra le izdaja, v resnici pa ni sirota, ampak razbojnik Krištof Kobar) mu je bil obljubil brezmadežne duše Šentflorjancev. A med njimi, ki zdaj vsi po vrsti hlastno jedo Petru z roke in Jacinti s slastjo poljubljajo noge, ni niti ene čiste duše. Zlodej posumi, da iz te moke ne bo kruha. Takrat pa se od nekod pritepe še prava sirota – Peter. Krištof z Jacinto za las ubeži jezi Šentflorjancev, ki se potem znesejo nad Petrom in ga naženejo v svet. Hudič pa v sili muhe žre.

Ivan Cankar, čigar stoletnico smrti obeležujemo leta 2018, je v Zgodbah iz doline šentflorjanske preroško zapisal: »Tudi ti ne boš pozabila name, lepa dolina šentflorjanska. Lahko se užaljena odvrneš od mene, lahko me ostaviš samega ob cesti, popotnika; jaz pa ležem v travo in se smejem in čakam, ker vem, da se povrneš. Zakaj jaz sem v tebi in ti si v meni.«

Kritike iz leta 1907 so bile katastrofalne. Ocene so pozabljene, Cankarjeva farsa še vedno živi.

Predstava traja uro in pol in nima odmora.

Režiser: Eduard Miler
Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografinja: Jelena Proković
Avtor glasbe: Janez Dovč
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Avtor videa: Atej Tutta
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalka maske: Tina Prpar
Asistentki kostumografinje: Neli Štrukelj in Nina Prelovšek

Igrajo:

Peter Uroš Smolej
Jacinta Maša Kagao Knez
Župan Primož Pirnat
Županja Iva Krajnc Bagola
Dacar Lotos Vincenc Šparovec
Dacarka Maša Derganc
Ekspeditorica Jana Zupančič
Učitelj Šviligoj Igor Samobor
Notarka Nina Valič
Štacunar Gašper Jarni
Štacunarka Rosana Hribar
Cerkovnik Gregor Čušin
Popotnik Nik Škrlec

Glasbeniki: Janez Dovč, Kristijan Krajnčan, Goran Krmac