Tole pišem na letalu, s katerim se v Köbenhavn vračam z obiska v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer so vsi obupali nad prihodnostjo. Isto sem opazil na nedavnem potovanju v Hongkong in Avstralijo, pred tem pa še v Turčiji.
Imamo ničelno rast, ničelno inflacijo in ničelno upanje. Ta kombinacija je v teh državah povzročila popolno apatijo, saj ničelne stopnje razlagajo kot znak, da reforme niso potrebne. Če ni inflacije, to pomeni, da ni novega kritja, pa tudi ne novih pogajanj o plačah, če ni upanja, pa pomeni, da se s politiko in volitvami lahko spremeni usmeritev državnih voditeljev, ne pa njihova politika in zagotovo ne njihova vizija prihodnosti.
To je ena nenamernih posledic gospodarstev in politik, vezanih na ničelne stopnje. Ta apatičnost pa je dosegla zenit, ko je treba nekaj storiti. Mediji in snovalci politike še naprej govorijo o tem, česa ne moremo, in ne puščajo prostora za govor o tem, kaj lahko, sanje pa označujejo kot navadne fantazije, ki jih je najbolje prepustiti otrokom.
Iz tega novega niča rasejo mladi, politični sistem in gospodarske napovedi, ki so bolj zasidrani v glavah in mislih ljudi kot pa v resničnosti. Vsaka država, ki jo obiščem, ima strašne makro politike in politični razred, ki hoče predvsem ohraniti status quo (pa tudi dinamično mikroekonomijo). Vedno imamo poslovneže in študente, ki so pripravljeni narediti več in bolje - iti više in dlje - ki pa se utopijo v tej "resničnosti niča".
Tu je torej moja rešitev, ki bi lahko bila in morala biti učinkovita.
Prvič, vsi moramo imeti v mislih, zakaj nam je bog dal dvoje ušes in ena usta: to pomeni, da poslušamo dvakrat več kot govorimo. Ustvarjeni smo za to, da poslušamo več kot govorimo!
Drugič, vsi moramo biti bolj ambiciozni. Zase, za svojo državo, za svoje podjetje... govorite o tem, kar zmorete, in ne o tem, česa ne zmorete.
Taka je moja politična in gospodarska platforma (oziroma moja neplatforma, saj v resnici ne kandidiram); preprosta je in izvedemo jo lahko skoraj zastonj:
Obljuba št. 1: Obljubljam, da kot vaš predsednik ne bom počel popolnoma ničesar, razen podpiral državo pri vsem, kar počne.
Makro ubija produktivnost, inovativnost, osebno svobodo in sanje z napačnim razporejanjem kapitala in sredstev ter z omejevanjem idej in izražanja. Bogata družba raste od spodaj, ne od zgoraj.
Obljuba št. 2: Obseg javnega sektorja se naslednjih deset let ne sme povečati.
Nihče ne bo odpuščen, vendar pa mora imeti zasebni sektor možnost, da postane večji od javnega, medtem ko mora preostali javni sektor postati bolj ambiciozen. Javni sektor mora biti najboljši pri tem, kar počne - nič manj in nič več. Javni sektor ima v vsaki družbi osrednjo vlogo, njegova naloga pa je narediti, kar lahko naredi le on.
Obljuba št. 3: Za vsak na novo uvedeni zakon je treba enega odpraviti. V večino zakonov, ki urejajo poslovanje, davke in spodbude, je treba vključiti "sončni zahod". Zapletenost administracije vsak teden doseže nov zgodovinski vrhunec z ustvarjanjem "stroškov nadzora", ki so popolnoma neuporabni in neproduktivni.
Obljuba št. 4: Ves kredit in politični kapital je treba vložiti v mala in srednje velika podjetja.
Raziskave EU kažejo, da se 85 % vseh novih delovnih mest ustvari v malih in srednje velikih podjetjih. Poleg tega premorejo mala in srednje velika podjetja stoodstotno produktivnost in inovativnost. Znatni prispevek tega sektorja večinoma prihaja iz zagonskih podjetij, zato se je treba osredotočiti na strukture spodbud za ustanavljanje novih podjetij.
Predlagam davčno amnestijo za prva tri leta (večina podjetij tako ali tako ne ustvari zaslužka pred petim letom!), pa tudi to, da se naložbe v zagonska podjetja odštejejo v najvišjih davčnih in pokojninskih shemah.
To je to - predstavlja obrat moje teorije o bermudskem trikotniku ekonomije, s katero pojasnjujem, kako danes in z ničelnimi stopnjami 20 % podjetij (podjetij, ki kotirajo na borzi, bank in podjetij v državni lasti) dobi 100 % kredita in političnega kapitala. To pomeni, da so njihove stopnje financiranja za 300 do 400 bazičnih točk nižje od normalnega poslovnega cikla.
Medtem pa mala in srednje velika podjetja (drugih 80 % podjetij) ne dobivajo nobenega kredita in nobenega političnega kapitala.
Stanja se višajo, medtem ko diskontirani denarni tokovi (300 do 400 bazičnih točk pod normalnim) povzročajo višje vrednotenje. Brezposelnost in neenakost naraščata, ni pa rasti - ni produktivnosti, ni političnih sprememb in ni upanja.
Obstaja razlog, zakaj je upanje na ničli. Ker snovalci politike ne razumejo in ne odpravijo najhujšega denarnega eksperimenta v zgodovini, smo se znašli v situaciji, ko potrebujemo hudo krizo, da se otresemo ogrinjala te resničnosti niča.
Optimističen sem - tehnologija in pametni, sposobni, dobro izobraženi ljudje so pripravljeni odigrati svojo vlogo, če le dobijo priložnost. 80 % nas lahko spet usmeri na pravo pot, ko bo rast, če ji damo priložnost, eksponentna in ne počasna.
Na potovanjih dobivam dokaze, da je svet obtičal v nevtralnosti. Vsi bi bili radi na neki način "napol noseči", se predajali prepričanju, da "bi bilo lahko še slabše", medtem pa se ne ukvarjajo z resničnostjo.
Posledice za trge so številne: podjetja ne morejo še naprej ustvarjati visokih zaslužkov, če imajo njihove stranke - 80 % - na razpolago manj denarja. Na tej točki je okolje z ničelno stopnjo tisto, v katerem je "finančni inženiring" dosegel vgrajeni maksimum, višek umetnosti izdelovalca Excelovih tabel (diskontirani denarni tok blizu ničle = neskončno vrednotenje).
Poleg tega? Ničelni pričakovani donosi za trge lastniških vrednostnih papirjev, normalizacija obrestnih mer - ki ne temeljijo na rasti, ampak na potrebi po "normalizaciji" ničelne meje - in tektonski premik od naložb v "papirnat denar" k naložbam v produktivnost in delovna mesta v 80 %.
Pričakovati je, da bo Ameriška centralna banka junija ali septembra izdala poziv h kritju zaradi inflacije sredstev, pa tudi umik Grčije in veliko močnejši ameriški dolar (razmerje med EUR in USD 1.10) v končni fazi, ko bo pomanjkanje likvidnosti in dostopa do financiranja USD povzročilo "mini krizo".
Svet se obrne v drugo smer le po krizi, vse makro spremembe pa izhajajo iz političnih napak. 2015 je izgubljeno leto. Mislim pa, da bomo v letu 2016 pustili resničnost niča za seboj in sem prav tako optimističen kot vedno. Zakaj, bi lahko vprašali? Ker še nikoli ni bilo slabše!
