Kakšno zadovoljstvo, ko jim uspe izbrati pravi dan, da se lahko umaknejo stran od dopoldanske megle in uživajo v toplem  jesenskem soncu.

Takoj po zajtrku jih je hišnik Bojan s kombijem odpeljal Novo Goro. Toplo jim je postalo že v prvih minutah, ko so začeli z nabiranjem kostanja. Malo od sonca, malo tudi ob trenutkih, ko so se zbodli v kostanjevo ježico. A na to so hitro pozabili. Kostanj po kostanj in košara s kostanjem se je počasi polnila. Naslednji podvig je bila hoja do Gobnika. Za hojo so si izbrali različen teren. Najprej so se povzpeli po strmem pobočju, nekateri tudi po vseh štirih, nato pa po poti ob gozdu. Ves čas jih je spremljal lep pogled na sosednja pobočja in meglo v dolinah. Na tej poti so lahko našli različne gozdne plodove in opazovali prečudovite jesenske barve, ki so se prelivale na jesenskem drevju. Po nekaj kilometrih prehojene poti, so prispeli do Gobnika, kjer jih je že nestrpno čakal prijatelj Martin. Pogostil jih je in jim dal  novih moči za nadaljevanje poti. Manjši postanek so naredili še pri hiški ob cesti, ki so jo otroci poimenovali »pravljična hiška«. Od tu naprej so nadaljevali pot le starejši otroci, ki so naredili še kak kilometer poti, mlajše pa je  hišnik odpeljal s kombijem.

Navdušenje otrok ob preživetem dopoldnevu, polnih doživetij in trdem spancu povedo, koliko otrokom pomenijo  gibalne aktivnosti v naravi, ki jih vse prevečkrat zanemarjamo.

                                                                   Za male Pikapolonice Marinka, Simona in Helena