Pod lipo na dvorišču Župnije v Križevcih pri Ljutomeru, ki je v zadnjih letih postala domovanje ljubiteljev knjig, so se le-ti ponovno zbrali zadnji petek v juliju, v svoji sredi pa so gostili upokojeno profesorico slovenskega jezika, publicistko in tudi pisateljico Beo Baboš Logar.
V pogovoru nam je predstavila svoje ustvarjanje na literarnem področju. Že od majhnega je bila zaljubljena v knjige in je vedela, da bo pisala, pa vendar je prišlo do tega dokaj pozno. Pisala je kratka zgodbe in črtice, ki so bile najprej objavljene v zbirkah izbranih del na natečajih. Šele pozneje je izdala štiri knjige svojih zgodb in črtic, ki jih je Milan Vincetič zaradi oblike in vsebine poimenoval spominčice. V njih opisuje zgodbe ljudi iz svoje širše družine in tiste, ki so bili z njo povezani in so živeli v domači Murski Soboti v prejšnjem stoletju, ki je poslušala v krogu svoje družine ali jih sama doživljala. Iz zgodb razbiramo zgodovinska ozadja, ki so močno vplivala na njihova življenja in jih zaznamovala. Njene zgodbe so zgodbe vsakdanjih ljudi, ki jih je zaznamovalo življenje, tople zgodbe, pisane v izbranem jeziku.

V Vestniku je dolga leta urejala kulturne strani in pisala zgodbe o znamenitih in že malce pozabljenih osebnostih iz domače pokrajine. Dolga leta bila je kot članica Kulturnega društva Bubla v Radencih  vodja in gonilna sila literarne sekcije v kraju in Domu starejših, kjer so začeti zbirati in zapisovati zgodbe različnih ljudi in jih izdali v 6 knjigah.
Za glasbene užitke je poskrbel harmonikar Jan Fekonja, ki je zaigral nekaj slovenskih pesmi in nam ob tem tudi zapel.