Zaželim si sprehoda. Kam? Najbolje tja, kjer je veliko sonca. Te zadnje januarske dneve ga je bilo res veliko. Zelo mrzla jutra, malce megle, nato vse bolj žareča velika sončna krogla, od katere je bilo malce več toplote tja proti poldnevu oz. popoldnevu. Pot do Mlinčkov postaja vse bolj ledena, nevarna za hojo. Mahnem jo še dlje – do Bukovice. Z željo, da bi videl tako opevane jaslice na prostem. Ker teh ne najdem pri prvih hišah, se vrnem do Suhadol. Hodim previdno, ker sem pustil doma mobitel, pot pa je kar zahtevna. Nekajkrat nerodno stopim, zdrsnem, a ne padem na ledu, niti v vodo, kjer je najbolj vodnato, moram pravočasno ujeti odriv na nekaj položenih opekah. Nikogar ne srečam. Ni mi več do hoje po tej samotni spolzki poti.

Zato se na hitro odločim: spet od Poženika na Šenturško Goro. Po poti jasličarjev, ki lahko rekel, saj so ob lanskem božiču ob njej postavili več kot sto jaslic. Le ene še vidiva z bratom Martinom, katerega prosim, naj se mi pridruži. Zaradi druščine in tudi varnosti. Mlajša vračajoča se pohodnica naju opozori, naj bova previdna. »Od Flegarije naprej je bolje,« nama zagotovi. Ona si pomaga s palicama, midva pa tako, da se ob poti prijemljeva za veje ali kar debla drevesc, hodiva po skrajnem robu poti levo in desno, največ pa tam, kjer podplati čevljev bolje prijemljejo. Za hojo po sredi – ledu, bi potrebovala dereze.

Od Flegarije naprej je veliko laže. Sonce vse močneje siplje prijetno rumenino na naju in v gozd. Hodim brez kape in jopice. Kljub temu začutim, kako mi počasi mezi po hrbtu. »Nič ne de,« si rečem, »saj imam majico in dodatno srajco v nahrbtniku.« Uživam v hoji, kot že dolgo ne. Celo tako zelo, da prezrem prve trobentice ob poti, mi jih pokaže brat Martin.

Ustaviva se pri lepo obnovljeni kapelici s podobo brezjanske Marije Pomagaj. Prebereva, da so jo postavili Andrej, France in Janez Jagodic v zahvalo brezjanski Mariji za srečno vrnitev iz prve svetovne vojne. Martin pozvoni, sam pa se spomnim nekdanjega komendskega župnika Zdravka, ki je kot sorodnik leta 1998 poskrbel za obnovo kapelice. Spomnim se tudi, kako mi je eden izmed komendskih faranov pripovedoval, da je bil ob tej kapelici čisto drug, kot v župniji: sproščen, vesel, zgovoren. Njega in prijatelja je celo povabil, naj si postrežeta iz njegovega nahrbtnika. Ob tem se mi prebudi še tretji spomin na pisanje v Družini: kako francoski igralec obiskuje duhovnike po župnijah, nato pa, kar ti doživljajo, zaigra. Tako dobro in pristno, da so še duhovniki sami presenečeni. Mariji Pomagaj izročim v molitvi župnika Zdravka in našega sedanjega župnika p. Cristiana Balinta, vse slovenske duhovnike. Tudi umrlega p. Polikarpa Broliha z Brezij, ki je pred veliko leti, ko je bil še priljubljen spovednik v frančiškanski cerkvi nad Tromostovjem v Ljubljani, doživel nagnusen napad nanj, neverjetno natolcevanje sprevrženega pisca. To ga je zelo potrlo, se je potem umaknil na Brezje. 

»Duhovnik danes res ni lahko biti,« ugotavljava s prijateljico M. K., ki me s seje pri predsednici Društva sv. Jakob Kamnik zapelje do kamniških frančiškanov. Kako je s tem, bi rada povprašala p. Cirila, a je bila že tako pozna ura, da ga ni kazalo buditi.

V teh mislih, pogledih levo in desno, ko prideva na plan iz gozda, pa na številne vikendice, nazadnje že na Šenturški Gori še na Kamniške Alpe, se z Martinom povzpneva do cerkvene stavbe poleg cerkve, v kateri naj bi našle zavetje ukrajinske begunke. Nič ne kaže na to, v stavbi je tiho, pozvoniti pa si ne drznem. »Mogoče pa so si, kolikor je bilo še 'ledih', že našle može, matere z otroki pa drug dom,« pomislim ob zagotavljanju ene izmed Ukrajink, da so te najboljše žene in matere. In se zagledam v spominsko ploščo slovitemu naravoslovcu, obenem pa nekdanjemu tukajšnjemu župniku Simonu Robiču (1824-1897). Čudaku, ki je za zidom župnišča gojil modrase, nato pa jih, nagačene, prodajal, da je dobil denar za svoje raziskave in zbiranje dragocenih primerkov drugih živali in rastlin. Danes bi imel ob 4. avgusta lani močno naraslem in pod seboj vse podirajočem potoku Doblič bore malo iskati. 

Z Martinom se vračava po isti poti. Spotoma srečava hitro hodečega domačina, ki nama pove, da je za injekcijo »iz usmiljenja« bolnemu psu plačal dvesto evrov. Tako sem zvedel, koliko to stane, če se bomo za to odločili pri našem Kimiju.

Spotoma pogledujem prazne jaslične prostore, edine še postavljene jaslice visoko v dublu bukve pa spregledam. Ko se z bratom na moč previdno spuščava zadnji del poti, zagledava mlad par, ki hoče »še ujeti dan« v pohodu na Šenturško Goro. Tako nama povesta. Ob vrnitvi na Pšato vidiva, da je buldožerist že skoraj v celoti z zemljo prekril navožen vsakovrstni odpadni material. Znana zgodba, ki sem jo že videl na več krajih v komendski občini. Me pa prav zaboli pri srcu, ko vidim, da velik del odpadnega materiala čaka na zasutje desno od poti. Potrditev več, kakšen odnos ima sodobni človek do narave. Boleča ugotovitev, a komu to mar?  

Sonce že skoraj tone za škofjeloške hribe, ko prideva do izhodiščne točke. Malce prepotena, a vesela, da sva uspela ujeti tako lep dan, za zdravje koristen sprehod. Zame celo tako zelo, da sem šel spat dve uri prej kot običajno, zbudil pa se šele ob deveti uri drugega dne. Več kot očitno mi je pohod iz Poženika na Šenturško Goro in bratski pogovor z bratom Martinom dobro del. Ko se bo malce ojužilo, še vam priporočam to pot. S seboj pa le vzemite kaj za preobleči in popiti.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič