Moja žena Marta se je od vseh živali najbolj bala psov. Zlasti spuščenih. Kadar sva šla na sprehod, sem vedno moral biti tik ob njej, če se je od kje prikradel kakšen izmed njih. Zagledala ga je že od daleč, zavpila: »Jože, pes!« In se začela tresti od strahu.

Lastniki štirinožcev tega niso mogli razumeti, so jo tolažili: »Nič hudega vam ne bo naredil. Saj je čisto krotek!«

Kljub temu je njihovo prepričevanje ni pomirilo. Vsako srečanje s pasjo mrcino, še posebej, če je bila ta velika, je bilo zgodba zase. Napeta, včasih prav dramatična. Dokler nismo dobili Kimija. To nam je svetoval znanec biolog Rudi Ocepek, velik ljubitelj in poznavalec živali. Da je treba, če se hočeš rešiti strahu pred njo, imeti žival doma. Seveda to ne pomeni slona, žirafo ali nilskega konja, psa pa že. Svetoval mi je, naj ženi Marti za darilo, ko bo priložnost za to, kupim ali preskrbim kakšnega prijaznega kosmatinca. Takšnega, da se ga Marta ne bo bala, ga bo upala »pretipati«. Tako se bo začela reševati strahu pred psi. Videla bo, da to niso nobeni na človeka prežeči sovražniki, naj še tako renčijo in kažejo ostre zobe, marveč njegovi prijatelji in spremljevalci.

Tako je prišel k naši hiši Kimi, mešanec med maltežanko in pudljem. Ne po moji zaslugi, ampak moje najmlajše hčerke Barbi. Dobila ga je prek medmrežja, kjer lastniki ponujajo kužke za denar ali jih podarijo. Za Kimija ni bilo treba nič plačati. Lastnica je le želela, da prijazno ravnamo z njim. Tega je bila Marta navajena že pri muckih, ki so bili vseskozi njeni hišni ljubljenci. Ukrotila je še take divjake, vzete dobesedno s ceste, pa ne bi malega kuštravčka Kimija, ki ima tako dolgo dlako, da se mu iz nje oči skoraj ne vidijo, a vendar vse vidi in zazna. Kaj hitro je postal pravi hišni ljubljenček pa tudi scrkljanček.

Za vaščane je bilo pravo čudo, ko je Marta prvikrat peljala Kimija na sprehod, saj so vedeli, kako zelo se boji psov.

Strah pred njimi je še vedno ni čisto minil zaradi nekaterih »bližnjih srečanj« z njimi, ga je pa veliko manj. Tudi po zaslugi Rudija in Kimija.

Še sam sem ga vzljubil, čeprav je moje načelo, naj žival prosto teka v naravi. Če jo imaš doma, naj bo zanjo dobro poskrbljeno. Seveda ne bolj kot za človeka. Žival to čuti in človeku tudi vrača. Biolog Rudi je naredil preizkus s kačo. Dal jo je v krog med učence. Zlezla je k tistemu, ki se je ni bal, jo je sam od sebe vzel v roke. Tako kot danes Marta in jaz Kimija, da o otrocih ne govorimo.

Kimi je postal »naš«, vendar mu postavljamo meje, kajti pes je le pes, človek pa človek. Čeprav se Kimi vedno »ne strinja« s tem.

Post scriptum: Prof. mag. Rudija (Rudolfa) Ocepka, Anderjanovega s Komendske Dobrave, smo položili v prerani grob v 81. letu starosti 2. junija 2024 na komendskem pokopališču. S sedanjo ženo Marto, mojo nekdanjo sošolko na OŠ Komenda Moste, sva spadala v prvo generacijo, ki jo je v sedmem razredu začel poučevati kemijo in biologijo. Pozneje sem se velikokrat srečeval z njim, ko smo skupaj igrali košarko, sva tekmovala, kdo bo boljši pri občinskih pohodih s Komendske Dobrave na Šenturško Goro in nazaj, poimenovanih 12 ur Šenturške Gore (v svoji starostni kategoriji je osvojil prvo mesto, jaz pa drugo), se spotoma pogovarjala (najini pogovori so bili vedno zelo živahni in zavzeti, kdaj tudi kritični); večkrat sem ga obiskal na domu. Še vedno se spominjam, ko nisem resno jemal ženinega strahu pred psi, da mi je Rudi dejal, da ima nekaj živali, ki bi se jih tudi sam ustrašil, če bi mi jih pokazal. Pozneje sem imel sam nekaj neljubih in celo nevarnih srečanj s klateškimi psi v naravi. Kot posebej dragoceno darilo hranim Rudijevo knjigo o živalih, ob kateri je nastal moj pogovor z njim za Aplenco. Rudija Ocepka se bom spomnil v posebnem zapisu. 

Jožef Pavlič