Srečanje z Janezom Lončarjem s Podboršta pri Komendi, s sinom Janijem solastnikom Muzeja Lončar, je vedno veliko in prijetno doživetje. Še posebej obisk pri njem in pogovor z njim. Zlasti v božičnem času, ko se skupaj z njim sprehodiš z ene do druge zgradbe, ki spadajo v sestav Muzeja Lončar, si ogledaš vsaj del tega, kar je Janezu uspelo zbrati od odprtja muzeja 19. septembra 2009 in pozneje, še vedno zbira. Med predmeti tudi stare smuči. Ima jih že zelo veliko.

Glavno pozornost sva 20. decembra 2023 namenila ogledu njegovih jaslic, ki jih je uredil v posebnem prostoru v muzeju. Pri njih je ohranil veliko starega, značilnega za slovenske jaslice, nova pa je »štalica« iz smrekovega lesa. »V kmečkem stilu«, doda Janez. Mah za jaslice je pripeljal celo z Jezerskega. Ker mu je ta del Slovenije še posebej pri srcu, je v ozadje jaslic postavil gore na Jezerskem. Lesene zvezdice je izdelal vnuk Aleš. Zvezda severnica je iz gline. Spomin na to, da je bilo nekdaj na Podborštu veliko lončarjev, Janez hrani njihove izdelke. Del ovčk ima od priznanega izdelovalca jasličnih kipcev in figuric Stanka Zarnika iz Suhadol. Da so jaslice res s slovensko motiviko, potrjujejo kozolci, mlin, leseni pastirski stanovi in zavetišča in drugo. V ospredju centimeter debela debla različnih vrst lesa, ki so lep okras, obenem pa  posrečen naraven dodatek jaslicam.

Glavne jaslične kipce pa je Janez kupil za precejšen denar. So zelo stari, močno izstopajoči, zelo lepo izdelani.

Ob vsem tem in drugem v Janezovih jaslicah je ključno, da si vzameš čas, si jih podrobno ogledaš in potopiš v to, kar ti sporočajo. Marsikomu veliko, nekomu zgolj lep izdelek in božični okras hiši, glavno pri njih pa se ga ne dotakne. Kaj gotovo vsakogar.  

Tudi to, kar sta v bližnje veliko manjše jaslice postavila Janezova pravnuka Mark in Ela.

Družbo nama je v prijetnem sprejemnem prostoru v muzeju nekaj časa delala Janezova hčerka Slavka, nalagala polena v gašperček (nama je skoraj ugasnil ogenj v njem, tako sva se zatopila v pogovor); pozneje Janezov sin Jani, solastnik muzeja, in njegova življenjska družica Nadja, ki sta se pripravljala na to, da se odpeljeta kot »Božička« razveseljevat otroke. Jani se je usedel na z lučkami osvetljeni zapravljivček, Nadja pa je pogumno prijela za krmilo vlečnega traktorčka, narejenega prav za takšne vožnje. Sanke iz muzeja so posodili Občini Komenda za božično-novoletni objekt v bližini občinske stavbe. Jani in Nadja sta mi povedala, kje vse sta že bila, kam so ju povabili in ju verjetno še bodo. Blizu in tudi zelo daleč. Rada odgovorita na ta povabila.

Oče Janez je še posebej vesel, da sin Jani »nadaljuje družinsko tradicijo«, ohranja stare običaje, zbira stare predmete, vsemu temu pa dodaja tudi novo, saj je treba v korak s časom in ljudmi. Ob spominjanju in oživljanju starega. Tudi ob kamnih iz vsega sveta, iz reke Kokre in od drugod, lipi, ki jo je Janez zasadil v bližini rojstnega doma, kobilah Ajsi in Ani ...

Midva z Janezom sva se ob kozarcu zelo kakovostnega kernerja vrnila v stare čase. Tudi druge svetovne vojne, med katero se je Janez rodil 18. oktobra 1943 v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem, kjer je živel do dvajsetega leta. Nato se je priženil k Alešu na Podboršt, kjer je vzel za ženo Julijano, rojeno 26. junija 1943, s katero sta letos avgusta praznovala že 60 let srečnega zakona. »Imam krasno ženo,« jo Janez takoj pohvali. Tudi jaz svojo Marto, ki me je kmalu zatem poklicala po mobitelu, naj pridem domov. Z Janezom sva se zmenila, da se kmalu spet vidiva in temeljito pogovoriva. Tudi o tem, kako je Julijanina teta Marija Juhant, ki je veliko pomagala v komendskem župnišču, med drugo svetovno vojno reševala knjige in druge dragocenosti, ni hotela ponoči odpreti vrat, k čemur so jo nagovarjali partizani, je bila po vojni hvaležna, da je zmogla toliko poguma, da tega ni naredila. Kaj so partizani hudega Janezovi mami, je bolje, da ne povem, potrjuje to, da jim ni šlo le za osvoboditev Slovenije izpod okupatorja (borbo zoper njega), marveč tudi za maščevanje nad domačimi ljudmi, ki niso držali z njimi. Janez je bil takrat še premajhen, da bi se tega zavedal, danes pa z modrostjo 80 let starega močno preizkušenega moža in očeta gleda na svet in ljudi. Ko sva pri njih, zatrdi: »Človeka moraš najprej spoznati, si vzeti čas za to. Potem boš videl in se odločil, kako s kom.«

In še dragocen nasvet meni: »Ko si starejši, ne smeš divjati, marveč se umirjati. Zavedati se moraš, česa si še sposoben, čemu se moraš tudi odreči.«

Hvala Ti, Janez, za to modrostno izkušnjo!

Na zdravje z zdravilno aronijo! 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič