Številni komendski občani in župljani, predvsem gasilci iz matičnega PGD Moste, PGD Komenda in PGD Križ, ter okoliških gasilskih društev, so se 11. oktobra popoldne na komendskem pokopališču poslovili od svojega zvestega člana, prijatelja, resničnega »tovariša«, kot gasilci pravijo članom v svojih vrstah.

Rajni Marjan jim je bil vse to in še veliko več, najprej pa ponosni oče sinovom Marjanu, Romanu in Boštjanu ter hčerkama Anamariji in Romani, ljubeč dedek devetim vnukom in ponosen pradedek dvema pravnukinjama. »Svoje domače si imel rad in jim vedno stal ob strani z besedo, nasvetom in dejanjem. V tvoji bližini so se vsi počutili sprejete, varne in spoštovane,« je v poslovilnem nagovoru pri mrliških vežicah dejal blagajnik PGD Moste Jure Štricelj.

Izpričal je, kaj je Marjanu pomenilo gasilstvo: »poklic in poslanstvo, ki sta ti bila dana kot klic srca«. To je pokazal s tem, da je že kot mlad fant (rodil se je 7. septembra 1945 v Mostah pri Komendi) leta 1962 postal član PGD Moste. Kmalu je pokazal prave gasilske sposobnosti: da ima za gasilstvo srce, pogum in voljo. Ob treh bratih in sestri je »odraščal v času, ko so bile delavnost, spoštovanje in povezanost vrednote, ki so jih ljudje živeli vsak dan.«

Najprej se je izšolal za peka, nato pa pri Gasilski brigadi Ljubljana še za gasilca. Gasilec je postal tudi poklicno v podjetju Lek. Ob tem pa je, ker ga je to navduševalo, rad sedal tudi za volan rally dirkalnika, kajti motorji so bili njegova velika strast. Zelo rad je imel tudi konje, je z njimi celo tekmoval na kasaških dirkah. Česar se je lotil, je delal svobodno, veselo in poln življenja.

Kot gasilec je od pripravnika napredoval do višjega gasilskega častnika II. stopnje. Kar 22 let (od leta 1976 do 1997) je bil poveljnik PDG Moste, po koncu vodenja tega društva je postal prvi poveljnik Gasilske zveze Komenda, pozneje pa član in predsednik raznih komisij. Leta 2009 je dobil častni naslov častnega poveljnika omenjene gasilske zveze. Vedno je skrbel, da je bilo »gasilstvo v naši občini složno in zanesljivo«. Dobil je številna odlikovanja in priznanja. Najvišje – zlato priznanje Občine Komenda.

»Bil si eden najpomembnejših ljudi v zgodovini našega društva,« je poudaril Marjanov gasilski tovariš Jure, ki je kot gasilec nabiral prve izkušnje prav ob njem. »Ne samo zaradi funkcij, ki si jih opravljal, marveč zaradi tega, kakršen si bil. Vedno miren, pravičen in pripravljen pomagati. Bil si Atek, ki je znal svetovati, razložiti, zakaj se nekaj dela tako in ne drugače, z eno samo besedo pomiriti vsako situacijo. Človek z veliko začetnico in opora, na katero smo se vedno lahko naslonili.«

Kako pomembno je bilo njegovo delo, ko je skrbel za druge, ne le zase, za njihovo varnost, je pomagal povsod, kjer je mogel, znal in videl stisko in potrebo ljudi, je v pogrebnem nagovoru med mašo v župnijski cerkvi sv. Petra spomnil tudi komendski župnik p. Cristian Balint. Ob boleči izgubi in žalosti njegovih najbližjih, pa tudi gasilcev, jih je ohrabril z mislijo na večno življenje, »prehod vernega človeka po smrti v nov svet, ki ga Bog pripravlja sebi zvestim. Ne pušča jih v praznini, marveč sprejema v svoje naročje. S tem, ko je Marjan skrbel za varnost drugih, ostaja zgled gasilskim tovarišem. Vsem živim pa, kako naj pogumno gledamo v prihodnost v trdni veri, srčno in v upanju na prihodnje življenje pri Bogu. Smrt nas sicer loči, a vera povezuje,« je poudaril p. Cristian. Tako tudi z Marjanom.

Zunanji znak le-tega, t. j. dejanja zemeljskega slovesa, je bil tudi zvok gasilske sirene in zelo lepo zaigrane Tišine, notranji, obet in prepričanje, da s smrtjo za vernega človeka ni vsega konec, pa mašna daritev, lepo petje kvarteta Grm iz Kamnika ter gasilci, ki so v velikem številu strumno pospremili svojega tovariša Marjana najprej v cerkev, nato pa h grobu, po pogrebu pa še enkrat obudili spomin na preminulega zvestega tovariša pri sedmini v gasilskem domu v Mostah, Marjanovem drugem domu.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič