V torek, 3. oktobra, se je na odru Kulturnega doma v Komendi, kjer imajo vaje, od Mešanega pevskega zbora Društva upokojencev (DU) Komenda poslovil dolgoletni pevec Tone Špehonja iz Žej. Zbor je lani praznoval 20-letnico petja, Tone pa je v njem pel vse od ustanovitve. »Drugi bas,« pove zborovodja Ignac Gorjanc, ki ga je v zahvalni besedi pri slovesu zelo pohvalil kot pevca, obenem pa ugotavljal: »Nikoli se ni pritoževal!« Zato si je resnično zaslužil pesem Hvala ti, ki so jo družno z njim zapeli pevci in pevke omenjenega zbora.

Za dolgoletno vztrajanje v zboru se mu je zahvalil tudi njegov predsednik Miha Ferjuc.

Čestital mu je tudi, in ga obdaril, predsednik DU Komenda Saša Lenarčič.

Tone sam pa je z eno besedo: »Odlično!« povedal, kako se je počutil v zboru in kaj mu je pomenilo petje v njem.

V zbor je pritegnil celo Alojza Zvera, nekdanjega voditelja dramsko-recitatorske sekcije pri DU Komenda.

Ljubezen do petja sta mu privzgojila že mama in oče, rudar v rudniku Rabelj, v rodnem Sedlu pri Breginju na Primorskem, kjer je privekal na svet daljnega 29. julija 1937 v družini s sedmimi otroki, od katerih so le trije preživeli. Pela sta vsak večer, kadar je bil oče doma. Tone je potem pel v šolskem zboru, obenem pa ga je privlačil šport, zlasti nogomet. Ker v povojnem času ni bilo žog, so ga fantje igrali kar z zamaški. Igral ga je, ko sta bili še coni A in B, celo z ameriškimi vojaki. Resneje pa, ko se je priselil v kamniški konec v stanovanjske prostore v samostanu Mekinje in dobil delo v strojni delavnici v Stolu, v klubu Virtus z Duplice, kjer je igral levo krilo. Še danes s komendskimi upokojenci rad balina in igra prstomet.

Ko je bil še mlad, pa tudi pozneje, je veliko plaval. Tudi zaradi tega, ker je služil vojaški rok kar tri leta pri mornarici v Pulju in v Boki Kotorski, in sicer v potapljaški enoti. Tako se je utrdil, da je potem v morju plaval vse leto, ne glede na letni čas in temperaturo morja. Posebej v Istri. Kilometre daleč.  

»Rad pojem,« je povedal. »Kjer je kakšna druščina, ki poje, sem takoj zraven. »Pomembno je, da sem pel,« ugotavlja danes. Rad pa je bil tudi mizar, za kar se je izučil. Ljubil je težka dela, ne pa drobnarije. »Raje sem hlode valil,« se spominja. To se mu tudi vidi po krepkem telesu, saj je za svojih 86 let še zelo čil in pokončen. Življenje ga je izučilo, da pri delu ne smeš pretiravati, biti pa moraš vztrajen.

Povedal je tudi modro misel: »Boga moraš spoštovati, hudiča pa se izogibati, da te ne dobi v svoje kremplje!«

Članom MEPZ DU Komenda je bilo kar hudo, ko so se poslavljali od pevskega kolega Toneta. Ob tem so mu zaželeli trdno zdravje in da še naprej poje. Če ne drugače, pa ob raznih vižah in melodijah, ki jih posluša po radiu. Tako mu bo  laže na starost, ko je treba ob ženi tudi »potrpeti«. Tonetu ob Mariji ni treba veliko, saj se imata zelo rada. To je Marija, izvrstna voditeljica izletov pri DU Komenda, pokazala tudi s tem, da je ob moževem slovesu od zbora poskrbela za pogostitev in dobro kapljico.

Pesem Hvala ti, je bila glede Tonetovega velikega deleža v pevskem zboru, pa tudi pri prijateljskem druženju pevcev, zelo umestna in zaslužena. Je bila pa tudi povabilo novim članom zbora, kajti zborovodju Ignaciju že primanjkuje določenih glasov, mora pesmi prilagajati njim. Zato: mladi upokojenci, vstopite v vrste MEPZ DU Komenda. Res je treba za petje v njem in nastope marsikaj žrtvovati, a si nazadnje za to poplačan. Bolj kot pa za to, da drgneš klopi kje »pri Marički«, počasi žuliš pivo in ne narediš nič pametnega. Tone je veliko v življenju, zato je dobre volje, potrpežljiv, ne sitnari, rad gre z ženo Marijo na sprehod do Mlinčkov. Da udje ne zakrnijo. Grlo pa tudi ne sme. Zato bo Tone še naprej pel. Doma in drugje, kjer bo le priložnost.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič