Nagrade za najboljše so bile tekoče in zelo okusne: steklenica odličnega vina in prekajena klobasa 

Balinarska sekcija DU Komenda je na martinovo 11. novembra pripravila t. i. Martinov turnir v balinanju. Dvanajst udeležencev se je, godu velikega dobrotnika primerno, pa tudi kislemu vremenu, najprej »opogumilo« s šilcem »krepkega«, dodatno pa podprlo s še vročo črno kavo in dobrotami balinark. Tako pripravljeni na tekmovalni »spopad« na balinarskih stezah komendskega balinišča, so po žrebu naključnih parov krenili na bližnje tekmovališče. Med seboj se je najprej pomerilo šest parov, nato še štirje najboljši za uvrstitev od prvega do četrtega mesta.

Borba je bila prav zagrizena, kajti najboljše so čakale godovnjaku primerne nagrade. Ne žive ali pečene gosi, marveč steklenice cvička (četrto in tretje uvrščeni par), caberneta sauvignona (drugo uvrščeni par) in merlota (najboljši par). Poleg tega pa, mmmm … vsakogar še prekajena klobasa.

Tekmovalci so se morali na moč premagovati, da jim pogledi niso uhajali k nagradam, kajti kaj bi bolj prijalo v dež napovedujočem vremenu, ko so se oblaki skoraj dotikali vrhov bližnjih smrek, jelš in hrastov, kot požirek ali dva (trije bi bili že preveč, bi se dekoncentrirali) cvička, zraven pa, ob dobrem domačem kruhu, malce klobase, ki so kraljevale okrog vratu steklenic in izzivalno pogledovale na prizorišče tekmovanja.

Po večurni tekmi so si »srečneži« in »nesrečneži« (ti so se nazadnje tolažili z izredno okusnim pecivom voditeljice balinarske sekcije Ivanke Žulič) takole v parih razdelili mesta: najboljša sta bila Ivan Hafner in Tomaž Hacin, druga Ivanka Žulič in Anton Špehonja, tretja Anton Zarnik in Drago Oblak, četrtka pa Andreja Rojko in Avgust Sodnik.

Kolajne jim je okrog vratu obesil, pardon, pazljivo izročil v roke, podpredsednik DU Komenda Avgust Sodnik.

Sledilo je še zadnje, zelo prijetno dejanje: pogostitev vseh s pecivom balinark, kaj je priteklo tudi iz steklenice. Pečena gos je morala zaenkrat počakati. Sicer pa je z njo toliko dela, da marsikatera gospodinja prej obupa, kot da se tega loti; znati jo je treba dobro pripraviti. Mogoče je celo bolje, da je gos (v lesu, seveda) ostala kot prepoznavno znamenje pri kipu sv. Martina v podružnični cerkvi na Križu, kjer so obiskovalci pred mašo nosili okrog oltarja lesene kipce živali, jih nato polagali na svetnikov oltar ter se sv. Martinu priporočali tudi za zdravje živine.

Tako eni kot drugi so bili veseli, da je dež počakal do popoldneva. Kaj dišečega in okusnega pa je tudi doma prišlo na mizo. Sladkor in holesterol bomo merili jutri. Oh, ta jutri … Vedno je pri roki kakšen izgovor. God sv. Martina prav pride tudi za to. To sem videl, ko sem se peljal mimo vaške gostilne. Spet je bila polna zunaj in znotraj. Še malo, pa se bo iz nje oglasila pesem: Dul dul dul, dul dul dul, sladko vince bučensku. Tudi če drugi dan boli glava po njem. Kdor ne verjame, naj se prepriča v Bučah na Kozjanskem.  

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič