V sredo, 21. aprila, zvečer nas je pretresla novica (sporočil nam jo je njegov nečak Jože Pibernik, župnik v Trebnjem), da je umrl urednik, pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar prof. France Pibernik. Posebej tiste, ki smo ga poznali, z njim sodelovali, se veselili vedno novih del izpod njegovega peresa. Čeprav je že dopolnil 92 let življenja, je bil še vedno čilega in ustvarjalnega duha. Zelo smo se razžalostili zlasti njegovi rojaki Suhadolčani. Skadovci, bi sam dejal. Nedavno smo ga še srečevali na sprehodih v njemu tako ljubo okolico rojstne vasi, ki jo je upesnjeval v svojih pesmih. Med njimi v nepozabni pesmi Pokrajina z vozom. Za njim bo zazevala velika človeška praznina. Razveseljuje pa, da za vedno ostajajo njegova velika književna dela. Tudi prispevek, ki sem ga na predlog uredniškega odbora ZBORNIKA OBČINE KOMENDA 1998-2018 napisal o njem. V zborniku je bil objavljen pod naslovom Naši pesniki in pisatelji (poleg Franceta Pibernika sem predstavil še pesnika in pisatelja mag. Ivana Sivca in že rajnega pisatelja in urednika Iva Zormana) na straneh 128 do 129. Zaenkrat objavljamo ta zapis, ki ga je ugledni književnik pregledal in odobril na začetku leta 2019 (zbornik je izšel maja 2019), obudili bomo pa še druge spomine nanj. Prežete s hvaležnostjo, da se je prav pri nas, na območju naše sedanje občine Komenda, rodil tako velik ustvarjalec besede v vezani in nevezani, kritiški, literarno-zgodovinski  in memoarni besedi. Vedno se je rad vračal k nam. Posebej v ljube mu Suhadole. Tudi ko je poučeval na Nižji gimnaziji Dobrovo v Goriških brdih in na Gimnaziji Kranj, mestu, v katerem je nazadnje stanoval in ustvarjal neminljiva dela. Odslej bo živel v njih. Pod grudo prsti, ki mu bo, kot pesniku Balantiču, kateremu se je tako rad in vztrajno literarno-raziskovalno posvečal, »zasula usta« in telo, se bo pridružil že pred njim umrli ženi Jolandi, likovni pedagoginji, ljubeči spremljevalki in soustvarjalki na življenjski poti, ter že prej umrlemu sinu Andreju. Naj počiva v miru! To si tudi zasluži po vsem, kar je preživel ter ustvaril in nam zapustil kot svojo dediščino v besedi. Že mladega ga je očarala in nikdar odčarala. Naj še nas njeno bogato sporočilo! Pesnik in pisatelj France nam ima veliko povedati, le prisluhniti mu moramo. Ko zadoni zvon sv. Klemena v Suhadolah, na sprehodu v Dobravo, pod Hosto ali Slevski hrib, pri Mrzlem in Žegnanem studencu. Tam je bil in bo marsikomu najbliže.   

FRANCE PIBERNIK, urednik, pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar[1]

France Pibernik se je rodil 2. septembra 1928 očetu Jerneju, Bezlovemu iz Suhadol pri Komendi, in materi Ceciliji, rojeni Juhant. Njegov oče je po poroki 10. septembra 1919 prevzel Mežnarjevo domačijo v Suhadolah št. 16, ker sta tam ostali le mama Frančiška in hči Cecilija. Poleg Franceta se je rodilo še pet bratov in tri sestre. Najbolj žalostno usodo med njimi je doživel duhovnik  Avguštin (Gustelj), ki se je ob koncu druge svetovne vojne kot šestoletnik z bogoslovci umaknil na Koroško, ga je tam 5. junija 1945 posvetil v mašnika sarajevski nadškof dr. Joannes Šarić, je deloval na vzhodnih tirolskih župnijah, pripravljal doktorat, vendar mu je življenjske načrte prekrižala nenadna huda bolezen. Umrl je, star komaj 36 let, 8. decembra 1956 v bolnišnici v Schwarzachu, pokopali so ga 13. decembra 1956 v Nussdorfu, kjer je bil župnik. France je dosegel, da so njegove posmrtne ostanke prepeljali v Slovenijo in jih 24. oktobra 1968 položili v duhovniško grobišče na komendskem pokopališču. Ljubemu trpečemu bratu je posvetil knjigo Moj brat Avguštin (2002).[2]

Tudi Francetu življenje ni prizanašalo. Kot otrok si je trajno poškodoval desnico, se je moral naučiti pisati in pozneje tipkati z levico, vendar ga to ni oviralo, ravno nasprotno, celo spodbudilo v literarnih prizadevanjih in ustvarjalnosti. Osnovno šolo je obiskoval v bližnji Komendi (1935-1940), klasično gimnazijo v Ljubljani (1940-1941), nato, zaradi vojnih razmer, Oberschule für Jungen v Kranju (1942), zatem Hauptschule v Kamniku (1943-1945), pa Gimnazijo Kranj (1945-1949), na kateri je maturiral. V letih od 1949 do 1955 je študiral slavistiko na Univerzi v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti. To dvoje je poučeval kot profesor na Nižji gimnaziji Dobrovo v Goriških brdih (1955-1958), potem pa do upokojitve na Gimnaziji Kranj (1958-1990). V Brdih je stanoval pri Gradnikovih v Medani. Vseskozi je bil pod budnim očesom in ušesom KP. Tako tudi pozneje zaradi svojega pisanja in raziskovanja književnih del ter pesnikov ter pisateljev, posebej pesnika Franceta Balantiča in drugih »zamolčanih« besednih ustvarjalcev.

Njegova prva in največja ljubezen, poleg žene Jolande, likovne pedagoginje, in treh otrok (hčera Marije in Barbare ter sina Andreja, ki je že umrl, njegove grafike krasijo knjigi Začudene oči otroštva, 2008, in Drobci zamolklega časa, 2014, ki jo je pisatelj posvetil prav svojemu sinu) je poezija. Pesmi je začel pisati kot gimnazijec, prvo je objavil leta 1949, prvo pesniško zbirko Bregovi ulice leta 1960. Sledila je Ravnina (1968), Razlage: Pesniški list, 14 (1973), September (1974), Odzvok (1979), Ajdova znamenja (1993) Svetloba timijan (2000) in Slovenski spevi (2018). V poeziji je sprva čutiti navezanost na novoromantične tokove, nato pa odpiranje sodobnim – modernizmu. Poznavalci najvišje ocenjujejo zbirko Ajdova znamenja.[3]

France Pibernik je veliko časa in pozornosti namenil raziskovanju novejše slovenske književnosti. Po pisnih stikih s književniki so nastala dela: Med tradicijo in modernizmom (1978), Med modernizmom in avantgardo (1981) in Čas romana (1983). V prvih dveh knjigah so spregovorili pesniki, v tretji pisatelji.

V knjigi Slovenski dunajski krog 1941-1945 (1991) je opisal, kaj se je v nekdanji habsburški prestolnici ustvarjalnega rojevalo in kresalo med tamkajšnjimi slovenskimi razumniki v času druge svetovne vojne.

Sodobno slovensko dramatiko je opisal v delu Razmerja v sodobni slovenski dramatiki (1993).

Zahtevnejših monografskih obdelav pomembnih slovenskih književnikov se je lotil v monografijah Temni zaliv Franceta Balantiča (1989, 1990), Karel Mauser. Življenje in delo (1993), Ogledala sanj Jožeta Udoviča. Dokumenti, pričevanja, komentarji (1996), Janez Jalen. Življenjska in pisateljska pot (2003), Edvard Kocbek, dokumentarna monografija (2004), Anton Slodnjak, dokumentarna monografija (2007). Karla Mauserja je celovito prikazal v romansirani biografiji Pisatelj Karel Mauser (2019), poskrbel je tudi za to, da je leta 2001 izšla njegova priljubljena povest Kaplan Klemen.

S tem smo že pri Pibernikovem preučevanju inpribližanju Slovencem v matici  t. i. zamolčanih oz. hote prezrtih pesnikov in pisateljev doma in na tujem. Doma kot prvega že omenjenega velikega pesnika Franceta Balantiča, katerega Zbrane pesmi je uredil leta 1991, istega leta tudi zbirko Tihi glas piščali, leta 2003 zbirko Muževna (sem) steblika. Pesmi 1942, istega leta faksimile rokopisne zbirke Muževna sem steblika 1942 v bibliofilski izdaji Balantičeva pot brez konca in ponatis zbirke V ognju groze plapolam 1944. Balantiču je posvetil tudi biografsko pripoved Pozni november za pesnika (2016).

O »zamolčanih« ustvarjalcih vezane in nevezane besede, ki jim je Pibernik namenil osrednjo osebnostno, literarnozgodovinsko in publicistično pozornost, govori že naslov Pibernikove knjige Jutro pozabljenih. Antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih (1991).

Med slednjimi so bili dolgo časa tudi Ivan Hribovšek: Pesmi (1990); Himna večeru. Izbrane pesmi (1993), France Kunstelj: Luč na mojem pragu (1994), Ludve Potokar: Onstran samote (1995), Tone Polda: Moja Krnica (1996), Vladimir Kos: Cvet, ki je rekel Nagasaki. Izbrane pesmi (1998), France Papež. Izbrane pesmi (2001), Rafko Vodeb: Srečanja in pogovori (2002), Odon Peterka: Samotna pomlad (2005), Vinko Rode: Temno zelenje (2005), Branko Rozman: Čas je zreli plod jeseni (2005), Vladimir Truhlar: Temni karmin. Izbrane pesmi (2007).

Veliko od teh, pisatelja Karla Mauserja v ZDA sem omenil že prej, je živelo in ustvarjalo na tujem, v domovino so se po zaslugi urednika prof. Franceta Pibernika vrnili šele po »politični odjugi«.

Slovensko zdomsko poezijo je zbral v Antologiji slovenske zdomske poezije (2002) z naslovom Beseda čez ocean.

Pibernikova raziskovalna strast nam je približala tudi pesnika Antona Vodnika: Zbrano delo Antona Vodnika I-IV (1993-1997) in Jožeta Udoviča: Zbrano delo Jožeta Udoviča (I 1991, II 2000, IV 2000, III 2004, V 2005) ter pisatelja Janeza Jalna: (I 2003, II 2004, III 2000, IV 2005). 

Dve antologiji,  Slovenska duhovna pesem. Od Prešerna do danes (2001) in Slovenska domovinska pesem (2008) je Pibernik namenil prvemu med slovenskimi stihotvorci in pesmim, ki slavijo in povzdigujejo našo domovino.

France Pibernik je poleg tega s Francem Drolcem uredil več dvojezičnih pesniških izdaj.

Komendčani, zlasti njegovi rojaki Suhadolčani, smo mu še posebej hvaležni za dragoceno knjigo Suhadole. Kratka kronika kraja 1322-2000 (samozaložba, 2000) ter že omenjeni knjigi Začudene oči otroštva in Drobci zamolklega časa. Njegov rojstni kraj in okolica sta za vedno zaživela tudi v njegovih pesmih.

France Pibernik je za svoje veliko pesniško, pisateljsko, raziskovalno in uredniško delo prejel številna visoka priznanja in nagrade: Študentsko Prešernovo nagrado, Univerza v  Ljubljani (1954), Prešernovo nagrado za Gorenjsko, Kranj (1967), Zlato priznanje občine Kamnik (1998), Nagrado Mestne občine Kranj (2003), leta 2013 so ga imenovali za častnega občana Mestne občine Kranj, mesta, kjer stanuje z ženo Jolando. Rad in redno se vrača v rodne Suhadole, kjer ga lahko srečate na sprehodu v bližnje gozdove, na polja in travnike, kjer je zajemal snov za svoje enkratne pesmi o Suhadolah, posebej enkratno pesem Pokrajina z vozom.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič