Logo MojaObčina.si

Komenda

DANES
-2°C
-2°C
JUTRI
0°C
-2°C
Deli

ZAKAJ RAZOČARATI ŽE OTROKE?


Zelo neprijeten pripetljaj, veliko razočaranje in ponesrečen nastop se lahko trajno zapišejo v otrokov spomin in dušo. Marsikdo izmed nas ima takšno bridko izkušnjo. Zato pustimo otrokom, da so otroci, da brezskrbno uživajo otroška leta in da normalno odraščajo. Svojih neuresničenih želja in sanj ne "polagajmo" vanje; v življenju naj hodijo svojo pot. Naredimo vse, da bo ta pot uspešna, ko bo prišel čas za to, pomagajmo jim v težavah, jih spodbujajmo in obzirno spremljajmo. Potem se bodo, ko bodo za vedno odšli od doma, čedalje raje vračali na obisk in pogovor, hvaležni, da so imeli tako dobre in modre starše.  

Običajno ne gledam oddaje Slovenski pozdrav, ker  ta čas veliko raje sežem po dobri knjigi, pišem, vzamem v naročje vnuka Filipa, se pogovarjam z ženo Marto ali počnem kaj drugega. Tokrat sem jo pogledal proti koncu, ker me je Marta opozorila, da bodo ta večer (4. januarja) odločili, katera družina bo zmagala na pevskem tekmovanju: Koboltovi iz Mežice ali Frančičevi iz Šentjerneja. Žena je »navijala« za družino Kobolt, jaz pa nisem bil tako zelo prepričan, ko sem videl na odru obe družini, ne da bi jih prej poslušal. Zakaj ne? Ker je bil pri številčno močni družini Kobolt prevelik starostni razpon, da bi lahko združili vse te glasove v brezhibno petje, pri družini Frančič pa manjši; poleg tega sta pri slednji družini oba starša glasbenika, je ta izvajala lastno skladbo. Moje "simpatije" so bile tudi na strani Koboltovih, vendar je »stroka« ocenila drugače, večno mladi in poletni Nuši Derenda, ki je že pela na novoletnem dobrodelnem koncertu Ustanove Petra Pavla Glavarja v Komendi (letos bo Nuška Drašček), je pripadla nehvaležna naloga, da pove zmagovalca. To napoved so ji olajšali prejšnji »napovedovalci« oz. »ocenjevalci«, ki so se v psihološkem pogledu dobro izogibali presoji, katera družina je boljša v petju. Obe družini so praktično izenačili, vsaki priznavali svoje »kvalitete«, »pomanjkljivosti« pa zamolčali. Razumljivo. Taktičmo modro, obenem uravnoteženo, da so tako eno kot drugo družino povzdignili, obenem pa tisto, ki bo druga, pripravili na morebitno razočaranje. 

Veselje zmagovalcev, a vendar s kančkom žalosti zaradi "nesrečnih poražencev"
Ko je bil razglašen zmagovalec, me je najbolj pretreslo, kako je bil najmlajši sin družine Kobolt razočaran, ker niso zmagali (stiskal se je, obrnjen k mamici, da ne bi videli njegovega razočaranega obraza), tudi najmlajša hčerka je imela solzne oči. Prizor bi bil podoben, vendar ne tako »dramatičen«, pri družini Frančič, če bi bila ta druga, ker so bili otroci starejši. Nisem čutil pravega veselja ne pri enih ne pri drugih, ker ga tudi ni moglo biti, saj ko so se eni veseli, so drugi jokali. Tudi sam bi se neugodno počutil, če bi zmagal; mogoče bi bil celo rajši drugi, ker bi privoščil zmago tistemu, ki si jo bolj želi, zasluži.

Žirija je bila "neusmiljena"

Še vedno imam pred očmi slepo dekle iz Švice, ki je pela na pevskem tekmovanju v cerkvi na Ptujski Gori. Kakšne težave sta imela starša, da sta jo pripravila za nastop, posebej oče, jaz pa tudi, ko sem jo moral fotografirati za Družino. Očeta sem odkrito vprašal, kako je s hčerko. Odgovoril mi je, da zelo težko. Zlasti takrat, ko ne zmaga na tekmovanju, sama pri sebi pa misli, da bo že s tem, ker je slepa; da bodo ocenjevalci zato bolj »milostljivi« do nje. Ne, niso bili, kajti ocenjevali so kakovost petja in slepo dekle uvrstili na mesto, ki ji je pripadalo po njenem nastopu. Dekle se mi je močno smililo, a pelo res ni tako dobro, kot najboljši solisti in pevske skupine.

Spomnimo se lastne žalostne izkušnje

Podobna slika se mi je ponujala tokrat. Mislil sem si: ocenjevalci bodo ocenjevali le tisto, kar slišijo, ne pa, kar vidijo. Tako so tudi naredili. Predvideno razočaranje najmlajših članov družine Kobolt jih ni čisto nič ganilo, odločala je "stroka". Kako so starejši Kobolti potolažili mlajše, je zgodba zase, kar umetnost. Tisti starši, ki smo bili kdaj ali pa večkrat v takšni »koži«, to dobro vemo. Posebej, kadar se je našim otrokom v šoli dogodila krivica, pa je niso popravili, je tudi ni bilo več mogoče. Tudi mi, starejši, imamo gotovo kakšno takšno izkušnjo iz otroških let. Vsi pa smo bili veseli v glavnem »petk« pri verouku, saj so bile te resnično spodbudne. Tudi Edvard Kardelj je dobil petico, čeprav je šel potem v življenju čisto drugo pot, a verouk je znal odlično.

Na tekmovanjih ne bi smelo biti rivalstva, kdo bo prvi, marveč spodbuda, da bodo dobri še boljši
Zato nisem navdušen nad takšnimi in podobnimi tekmovanji. Posebej takrat ne, ko nastopajo otroci. Prireditelji bi si morali izmisliti kaj drugega, vendar bi potem odpadel »šov«, ne bi bilo takšne napetosti, ne bi ljudje, lačni in žejni »kruha in iger«, kot stari Rimljani, hodili na takšne prireditve, gledali tovrstne oddaje, se na njih in ob njih zabavali, uživali v pogledih na voditeljičino bolj ali manj razgaljeno oprsje in se čudili skorajda neverjetni zgovornosti njene kolegice (Nuši sploh ni dopustila, da bi povedala svoje) z merami prave stasite Slovenke. »Tote Štajerke«, bi dejala naša nekdanja časnikarka Metka, sama »tota«, ki si je namesto Štajerca za zakonca raje izbrala veliko bolj umirjenega Nizozemca. Je že vedela, zakaj.

V življenju se ne sme prehitevati, marveč počasi in vztrajno hoditi svojo pot

Tovrstna tekmovanja naj bi ne bila toliko ocenjevalne, marveč predvsem spodbudne narave, kajti življenje je že tako ena sama tekma, sestavljeno iz vsakodnevnih zmag in porazov. Ali je res treba že male otroke »zastrupiti« s tem, jih soočiti s kruto resnico, postaviti pred dejstvo? Ali so te izkušnje, dostikrat tudi bridke in stresne za otroke, res potrebne, da bi bili bolje pripravljeni na življenje? Ali nam izkušnja velemojstra v smučarskih skokih in poletih Peterke in sedaj neuspehi bratov Prevc nič ne govorijo? Da morajo iti starost, glava in srce skupaj, kajti sicer lahko človek pozneje »gor plača«. Zares uspe jih v življenju zelo malo. Običajno gre postopoma, korak za korakom, mukoma. Hitra slava in uspeh sta zelo oporečna, vprašljiva, celo nevarna za normalen otrokom in mladostnikov razvoj. Upam, da pri razočaranih Koboltih ne bo hujših posledic. Zame sta bili zmagovalki obe družini, bi obema dal petico. Zakaj niso ocenjevalci tako presodili, najbolje vedo sami. Spektakel je moral biti, žrtve ne štejejo, kot v vojni padli ne; slavijo le zmagovalca. Do naslednje bitke.  
Slovenija je res velika »štala«, ne kmetija. Včasih jo še sami delamo večjo, kot pa je v resnici. Z »govejo muziko« vred. In protistresnim jodlanjem. Pa kaj, ko ljudje hočejo "kruha in iger". Kdo bi jim jih potem odrekel? Svet in z njim Slovenija se vrti naprej. Danes so v bobnu ene zmagovalne kroglice, jutri bodo druge, drugi dobitniki. Samo da je veselo, da se nekaj dogaja, da nismo sami s seboj! "Žur morajo biti," vedo že mladi. Naredimo ga! Trije Modri z Vzhoda tako zamujajo. Pa prav danes je njihov god.

    

   

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!
Digitalni marketing v Slovenij