(Pesem na svetovni dan poezije)

To noč te bom vso izgladil,

iztipal najbolj skrite kotičke,

si nadel glavo členonožca,

tipalke stooke oke,

bom voljnost jegulje,

vztrajnost stonoge,

marljivost aljaških kopačev zlata.

To noč moram priti do tebe z besedo, dotikom, smehljajem.

Pokončno, po kolenih, plazeč se kot laški ogledniki ...

To noč bom bil bitko zate in zame.

Zate, da se boš razcvetela kot lokvanj na dlani mojega približevanja,

Zame, da bom, Apolonis, potrdil, kar mora vsak moški,
in obljubo izpred oltarja.

Bil bom najtežjo vseh bitk:
biti tvoj,
biti moja,
kot sta si zemlja in človek od veke.

Drug drugega rojevata, hranita in použivata.

Kot ljubimca svoji telesi in duši,
razpeti med nebom in peklom
in večnim vprašanjem:
Ali je to res greh?

Ali je res greh gladiti valovito gladino morja,

prisluškovati njeni plimi in oseki

in bučanju valov globoko v nedrjih sinjih globin,

kdaj bodo vzviharili vse nad seboj?

Ali je res greh ukrotiti to valovanje,
preden se razpeni ob zadnji skali,
ki mu je še na poti?

Ali je res greh seči v stržen,
ob katerem se razbije sto čolnov?

Njih razbitine nam vse povedo.

In pastir na obali: 
Vprašali bi mene.