Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik in Ustanova Petra Pavla Glavarja (UPPG) sta poskrbeli za gostovanje najbolj plodovitega (doslej 197 knjig!) slovenskega pisatelja Ivana Sivca v prijetnem skupnem prostoru Doma upokojencev SeneCura 20. novembra zvečer v Komendi. Prisluhnilo mu je lepo število občudovalcev mojstrsko povedane besede pa tudi Sivca kot pesnika in pisatelja z zelo raznoliko ustvarjalnostjo in izpovedjo. Tokrat najprej romana Vse generalove skrivnosti o prvem slovenskem generalu Jerneju Basaju (1719–1784), krušnemu bratu duhovnika, strokovnega pisatelja (o čebelarstvu!) in dobrotnika Petra Pavla Glavarja (1721–1784) iz Komende v otroških letih pri Basajevih v Vopovljah pri Komendi, pozneje v Ljubljani, kjer sta se šolala, razšla pa v Gradcu, kjer je Jernej »odmarširal« z avstrijskimi vojaki v Vojno krajino, Glavar pa nadaljeval in dokončal filozofsko-teološke študije z odliko, nato pa naredil vse, kar je bilo v človeških močeh, da je končno dosegel največji življenjski cilj – postati duhovnik. Kljub temu, da je bilo sprva to videti nemogoče, kajti bil je nezakonski sin, povrh vsega še duhovnika Petra Jakoba de Testaferrate, redovnika malteškega viteškega reda in komendatorja komende sv. Petra na Kranjskem, sedanje Komende. Duhovnega in svetnega gospoda in gospodarja obenem.

Čeprav so se življenjske poti Petra Pavla Glavarja in Jerneja Basaja ločile, sta ostala povezana prek pisem, nazadnje pa celo združile tik pred smrtjo, ko je Jernej Basaj, tedaj že general v Karlovcu, januarja 1784 obiskal Petra Pavla Glavarja v njegovi graščini na Lanšprežu pri Mirni na Dolenjskem in tam umrl nenadne smrti, za njim pa kmalu – 24. januarja 1784  – še Peter Pavel Glavar. Danes počivata skupaj v cerkvici sv. Jožefa na Lanšprežu.

Pisatelj Ivan Sivec je povedal, da mu je bila dobro znana Glavarjeva življenjska zgodba, o kateri mu je veliko povedal njegov največji poznavalec komendski župnik in zaslužni dekan Viktorijan Demšar, jo je sam opisal v knjigi In večno bodo cvetele lipe. Manj pa mu je bilo znano, kot tudi vsem Slovencem, skorajda neznano, kako je bilo z Jernejem Basajem potem, ko je delal vojaško kariero v Vojni krajini vse do naziva generala. Prvega doslej znanega med Slovenci, za kar so šteli generala Rudolfa Maistra, a so se motili. Molk oz. nepoznavanje je pisatelja Sivca, znanega po veliki raziskovalni žilici (od tod njegovi številni zgodovinski romani), spodbudil, da je začel temeljiteje raziskovati Jernejevo življenje. Pri tem mu je s hišnim rodovnikom najprej pomagal Jernejev sedanji sorodnik Iztok Basaj, zgodovinar in rodoslovec dr. Rajmund Lamprecht, največ pa pri iskanju zgodovinskih virov na nekdanjem cesarskem Dunaju docent dr. Miha Šimac, ki je v dokumentarnem gradivu odkril Jernejev življenjepis, potreben za pridobitev plemiškega naslova. Vse to in drugo je Sivcu odprlo vrata in domišljijo, da se je lotil pisanja zgodovinskega romana o generalu Jerneju Basaju z naslovom Vse generalove skrivnosti. Napisal ga je tako dobro in sočno, da je že razprodan. Vsebino, najpomembneje, je obnovil v tokratnem literarnem nastopu v domu SeneCura.

Poleg tega še nekaterih drugih knjig, ki jih je prinesel s seboj. Med njimi o pravljičarju Hansu Christianu Andersenu, za katerega se je potrudil na Dansko. Sedaj pa pripravlja roman o klarisah v nekdanjem mekinjskem samostanu. Zgodovinsko gradivo že ima, saj je življenje klaris in samostan podrobno raziskal zgodovinar dr. Damijan Hančič, Ivan pa mu bo dal romaneskno vsebino. Da bi mu to uspelo, so pri prošnjah pri maši prosile celo klarise same: Da bi pisatelj Ivan Sivec napisal dobro knjigo o nas. Lotil se je trdega oreha, saj gre za izrazito pred ljudmi »zaprt« red, ki se veliko posveča molitvi in meditaciji, vendar še vedno privlači mlada dekleta, ki za zamreženimi prostori najdejo večjo življenjsko srečo, kot bi jo v zakonu ali kje drugje.

Pisatelj Ivan Sivec je v sila živahnem večeru, nabitem z njegovo prav neverjetno življenjsko in ustvarjalno energijo, obudil tudi spomine na Komendo, posebej župnika Viktorijana Demšarja, opozoril, da je podpisani sklenil njegovo življenje, delo in raziskovanje Petra Pavla Glavarja, Komende in Komendčanov s knjigo Viktorijan Demšar, priznal pa je tudi, kakšne norčije in vragolije sta v šolskih letih uganjala s prijateljem in sošolcem Rajmundom. Med drugim sta raje lovila ribe v Knežu in jih pekla, kot izpolnila šolske obveznosti. Zaradi tega ju je učiteljica zaprla v šoli v Komendi, ko je odšla kuhat kosilo, pa sta ji ušla skozi okno.

Izrazil je tudi upanje, celo prepričanje, da bo mladi rod rad bolj bral, kot doslej. Ne le njegove zgodbe, kako je »preprost kmečki fant postal prvi slovenski general«, marveč tudi druge knjige. Potrditev je prav pisatelj Sivec sam, saj Slovenci zelo radi segajo po njegovih knjigah. Tudi zaradi tega, ker čutijo, kako pisatelj Ivan opisuje tisto, kar je blizu njihovega srca, zavesti in čutenja. Tega je pri Sivcu veliko.

V njegovo gostovanje v Domu SeneCura je uvedla tajnica UPPG bibliotekarka Lucija Miklič Cvek, s pisateljem se je vešče in celo malce provokativno  pogovarjala prostovoljka te ustanove Ana Žabkar Šalič, profesorica slovenščine na OŠ Cerklje na Gorenjskem. Z zelo okusnim pecivom in čajem sta postregla zakonca Hace, prav tako prostovoljca UPPG.  

Sklepna misel oz. poudarek literarnega srečanja je bila Sivčeva želja, da naj udeleženci po »materialni ozimnici poskrbijo še za duhovno«. To pomeni, da naj berejo njegove in druge knjige, se duhovno bogatijo, hkrati pa veselijo življenja, čim več naredijo iz njega in v njem, kajti »življenje je velik dar«. Zato naj ga nikar ne zapravijo, dvignejo roke nase, drugi pa tudi ne nadnje. Kaj vse lahko naredi en sam človek, če je priden, nadarjen in ima trdno voljo do dela, nam je najlepše potrdilo prav pisatelj Ivan Sivec. Navzoči so se mu s ploskanjem in v besedi zahvalili tudi za ta zgled.

Janez Lončar, solastnik Muzeja Lončar na Podborštu, je prinesel s seboj panjsko končnico, na kateri je upodobljen, kako igra ravno generala Jerneja Basaja. Igra z naslovom Najdenček o Petru Pavlu Glavarju je pred leti napolnila dvorano komendskega kulturnega hrama. Dobro bi bilo, da bi jo sedanji člani Dramske sekcije pri DU Komenda kdaj ponovili. 

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič