Tudi letos so številni jasličarji iz cerkljanske in komendske župnije in od drugod, celo iz Bruslja, postavili svoje jaslice ob poti iz Poženika na Šenturško Goro. V soboto, 23. decembra, popoldne, ko sem si jih z bratom Martinom Pavličem in njegovim sinom Bojanom ogledal, smo jih našteli več kot 80. Vendar to še niso vse, skoraj gotovo jih bo do božiča več kot 100.

Jasličarji so za tovrstno postavitev jaslic našli zares zelo primeren kraj in tudi možno izbiro, kam jih bodo dali. Od drevesne vdolbine, pod korenino, pod skalo, v gajbico na vejo sadnega drevesa, v večjo ali manjšo votlino in drugam. Pri tem jim je prišla zelo prav njihova iznajdljivost, domiselnost in ustvarjalni navdih.

S postavitvijo jaslic v naravi so številnim obiskovalcem zelo zgovorno povedali, v kako skromnih razmerah se je rodil Zveličar sveta. Veliki svetonočni dogodek so z betlehemskih poljan prenesli na slovenske poljane, ki so v resnici pod razgledno Šenturško Goro. V glavnem pa dobro uhojena in zvožena kolovozna pot iz Poženika pri Cerkljah na Gorenjskem do Šenturške Gore. Nekdaj je bila to glavna povezava med tema dvema krajema, pozneje pa so iz Grada na Šenturško Goro zgradili novo cesto. Ne ravno posrečeno, saj nanjo pada kamenje, se prožijo plazovi, je po njej nevarno voziti, kadar je poledica ali obilo snega. Tudi pri stari poti je treba biti previden, kajti lani jo je zasul zemeljski plaz, ta je utrgal dobršen del poti tudi na drugem mestu. Zato naj tam starši še posebej pazijo na otroke, kajti zdrs v strmino pod potjo bi bil lahko usoden zanje, kot tudi za odrasle ljudi. Še posebej v temi.

Včeraj, 23. decembra, popoldne pa je bil pravi užitek hoditi po njej. Bilo je prijetno toplo, okrog petnajst stopinj Celzija, tako da je bilo mogoče hoditi v sami srajci, vetrovko pa dati v nahrbtnik. Prav pa je prišel topel čaj.

Nekateri jasličarji, med njimi Marko Grilc iz Most, so hiteli še z zadnjimi dopolnitvami jaslic. Marko jih je postavil največ, ima pa tudi glavne zasluge za novost v komendskih cerkvenih jaslicah, v katerih letos kraljujejo Višarje. Marko mi je, ko je prihitel po poti iz Poženika na Šenturško Goro, povedal, da v spomin na zmago vrhunskega kolesarja Primoža Rogliča na Giru d'Italia prav v zadnji etapi na Višarje, kjer je pokazal vse odlike odličnega kolesarja, predvsem pa izjemno borbenost, čeprav je na posebej strmem klancu sestopil s kolesa, se je za hip ustavil, nato pa, s pomočjo »pomočnika« ob poti, pognal še bolj silovito proti Višarjam in – na koncu slavil veličastno zmago ob navdušenju številnih Slovencev. Marka Grilca, velikega kolesarskega entuziasta, ki je že privozil na Višarje pred Primožem, ni bilo med njimi, dobro pa ve, kaj zahteva takšen vzpon, saj ima za seboj že številne tako doma kot po svetu, je tako rekoč vsak dan na kolesu. Vsako letos tisoče kilometrov »v nogah«.

Za postavitev jaslic v komendski župnijski cerkvi sv. Petra se mu je danes pri oznanilih zahvalil sam župnik p. Cristian Balint (poleg Marka tudi drugim članom ekipe komendskih jasličarjev: Andreju Gašperlinu, ki je za jaslice izdelal krasne lesene kipce, Sebastjanu Sternadu iz Most, Janezu Ravnikarju iz Komende, Janezu Pogačarju z Gore in Dragu Carju) z Brega), povabil pa tudi k ogledu jaslic ob poti iz Poženika na Šenturško Goro.

Kdor ima več moči v nogah, bo zmogel tudi pot od Planinskega doma pri Podborštu pri Komendi do Komendske Dobrave in na Šenturško Goro ter nazaj do izhodišča. Kar zahtevno pot, za katero je treba računati vsaj s tremi urami hoje, ob njej pa je mogoče videti, kakšno škodo so povzročile avgustovske poplave in že prejšnji vihar, predvsem pa občudovati jaslice članov Planinskega društva Komenda in Škrjančkov. Ti so jih letos postavili tudi ob poti iz Poženika na Šenturško Goro.

Kdor bo ubral pot na Viševco, ga bodo pri zadnji hiši »pozdravile« velike jaslice v naravi neumorne jasličarke Helene Rode, deležen pa bo tudi njenih dobrot. Za te je prav, da se ji primerno oddolži, kajti gospa Helena se kljub najboljši volji in namenu vsako leto »nagara« pri svojih desetine kvadratnih metrov velikih jaslicah. Je pa izjemno pogumna žena, kajti tudi potem, ko ji je pobesneli hudournik Doblič odnesel most na cesti do njene hiše, silovite nevihte pa dele travnikov, vztraja na gorski kmetiji.

Prenekateri ljubitelj narave in jaslic med potjo iz Poženika na Šenturško Goro tudi pozvoni pri lepo obnovljeni kapelici, za katero ima velike zasluge prejšnji komendski župnik Zdravko Žagar (napis na marmorni plošči pove, s kakšnim namenom je bila postavljena), ter se priporoči brezjanski Mariji Pomagaj. V kapelici je namreč njena podoba.

Kmalu zatem ga na desni »pozdravi« župnijska cerkev sv. Urha na Šenturški Gori, če se ozre še malo bolj desno, pa izjemen pogled v dolino proti Tunjicam, cerkvi sv. Ane in daleč naokrog. Pred njim pa se boči Krvavec in druge s snegom pokrite gore. Razgled za »bogove«, bi dejal navdušen planinec in pohodnik. A to tokrat ni bistveno, glavno je, da podoživi, kar se je na sveti večer dogodilo v hlevčku pri Betlehemu, to ponese s seboj in iz tega živi.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

(Cenjeni bralec naj upošteva, da sem to zapisal 23. decembra 2023, ko sem obiskal omenjene jaslice.)