Oceni objavo

PASTIRSKA ARHITEKTURA

Zelo zanimivo predavanje prof. dr. Boruta Juvanca

Študijski krožek Etno-fletno pod vodstvom mentorice Branke Urbanija z Akademije za dizajn in antropologijo v Blatnici v Trzinu je po filmih o reki Pšati z naslovom Ukročena trmoglavka in Korenine moje domovine, s katerim še posebej gostujejo po Sloveniji, poskrbel za predavanje vrhunskega strokovnjaka z Inštituta za vernakularno arhitekturo Ljubljana prof. dr. Boruta Juvanca o pastirski arhitekturi. Predaval je 4. decembra zvečer v dvorani Doma zaščite in reševanja Trzin.

Izredno zanimivo in poučno predavanje, ki ga je strokovnjak Juvanec obogatil z bogato fotografsko in drugo dokumentacijo o obravnavani snovi tako v Sloveniji, kot po Evropi, je pritegnilo lepo število obiskovalcev.

Pred njim sta jih »obiskala« planšarja z Velike planine in podrobno razložila, v kaj sta oblečena, in pastirica, ki je povedala, kako se izdelujejo trniči, kakšne so pisave zanje. Vsak trnič ima namreč svojo.  

Ključno pri predavanju je bilo to, da so udeleženci zvedeli, pa tudi iz posnetega fotografskega in drugega gradiva videli, kako bogato pastirsko arhitekturo imamo v Sloveniji. To so lahko primerjali s tovrstno arhitekturo od Portugalske in Španije do Albanije. Videli smo posnetke pastirskih stanov nad Bohinjem na Dednem Polju, na planini Blato in drugje, nazadnje pa na Veliki planini. To pomembno kulturno zapuščino in dragotino je po tistem, kar je še ostalo po drugi svetovni vojni, reševal arhitekt Vlasto Kopač s svojim ustvarjalnim poletom, idejami in pravim odnosom do tovrstne enkratne dediščine.

Videli smo, kakšne gradbene materiale so pri gradnji pastirskih zavetišč zase in za varovane živali uporabljali pastirji, kako so se znašli v zanje zahtevnem okolju, poskrbeli ne le zase, marveč tudi živino. V Sloveniji so segali predvsem po lesu, drugje, kjer je »doma« kamen, pa po tem in drugem, kar je bilo pri roki. Veliko so jim pri gradnji pomagale stoletne izkušnje, iznajdljivost in večni izziv, kako biti kos naravi v vsakršnih vremenskih in letnih razmerah. Pri tem so bili pravi mojstri.

Predavatelj se je začudil, kako da se nobena slovenska občina ni spomnila, da bi dala v svoj grb kozolec, značilni slovenski objekt; Švicarji so ga.

Predavanje je izzvenelo kot poziv obenem pa opomin: Najprej moramo poznati, kar imamo dragocenega, nato to razumeti in spoštovati, smo na to ponosni. Na slovensko pastirsko arhitekturo smo lahko upravičeno, saj sodi v sam vrh tovrstne kulture v Evropi.

Po predavanju in živahni razpravi smo vsi skupaj pod vodstvom gospe Branke zapeli pesem Na planincah sončece sije, si ogledali trniče in pisave zanje, nato pa pokusili Miklavževe dobrote. Vsem so zelo teknile.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič

 

 

Oglejte si tudi