Leta 2010 je podpisana kot  predsednica Odbora za kulturno dediščino Občine Komenda, iz katerega dela je leta 2006 izšla knjiga »Po poteh kulturne dediščine v Občini Komenda« podala pobudo za blagoslovitev Partizanske bolnišnice, podala predlog temu odboru, da bi se blagoslovil ta spomenik, v omenjeni knjigi opisan na str 131-132. 

V nedeljo 16. maja 2010, se je peš odpravila na Komendsko Dobravo do Partizanske bolnišnice. Ko je stala na kraju pred spomenikom, nad katerim se, kot bi ga hotel zaščititi, nagiba droben hrast, za katerega se govori, da od takrat dalje, ko se je zgodil zločin, ne raste, jo je obšla misel - ali je bil ta kraj blagoslovljen?

Zanjo je to svet kraj - duše padlih v boju za ranjence obiskujejo ta kraj. Prepričana je, da bi jim bilo veliko lažje, če bi bil ta kraj blagoslovljen. Z blagoslovitvijo bi priznali človeško dimenzijo tega kraja, kjer niti hrast po pripovedovanju ljudi ne raste več, toliko gorja in krivice se je tam zgodilo ljudem, ki so opravljali svoje poslanstvo v skladu s krščanskimi vrednotami - izpolnjevali so poslanstvo ljubezni, saj so tvegali in dali življenje za ranjence - nihče nima večje ljubezni kot tisti, ki da svoje življenje za drugega.

Ugotovljeno je bilo, da blagoslova do tedaj še ni bilo, Odbor za kulturno dediščino je pobudo podprl in jo poslal Občini Komenda, pridobljeno je bilo ustno soglasje za blagoslov s strani domačega župnika, pobuda se je na Občini že pripravljala za obravnavo na Občinskem svetu, a se je zaustavilo pri soglasju s strani varuhov tega kraja.

Povabilo, da bi se ta kraj blagoslovilo, je še vedno odprto in obstaja upanje, da bo preseženo tudi sedanje stanje in da bo ta kraj blagoslovljen.

Kasneje je na ravni države nastala pobuda Vseposvojitev. http://vseposvojitev.si/. »Na Inštitutu za novejšo zgodovino Slovenije urejajo seznam z naslovom Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, v katerem je čez 99 000 imen. Približno pet odstotkov Slovencev bi lahko posvojilo vse žrtve.../.../ Skrb za slovenski narod, za mir in sožitje bi postala osebna. Posvojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno življenje bi s sočutjem in molitvijo doseglo dostojanstvo. Na točki srečanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem po svetem. To bi bilo tostransko vstajenje od mrtvih. Morda bi bilo po tej poti hitreje zadoščeno.«

Več o delu na tem projektu lahko, dragi bralci, preberete v kratkem filmčku.   https://www.youtube.com/watch?v=jxa0QEIBLg4ravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in javnega spomina

dr. Marta Ciraj