In teh v kobariški občini ni malo. Kar 325 jih je moč našteti med Drežnico in Livkom, Breginjem in Krnom, kar je skoraj desetina vseh občanov, le peščica teh pa je tudi stanovalcev domov za ostarele. Najstarejša občanka Jožefa Miklavič iz Ladri šteje celo častitljivih 99 let. Na tradicionalno srečanje pridejo sicer le najbolj vztrajni, a, kot pravijo, se mu ne bi odpovedali za nič na svetu, saj sploh tisti z bolj robnih delov Občine Kobarid le tedaj vidijo svoje prijatelje, znance, nekdanje sodelavce in tudi – sošolce. Tudi tokrat se jih je na večerji zbralo nekaj deset, nekateri prvič, spet drugi so že stalni udeleženci srečanja, vsi pa so ob klepetu z veseljem pospremili plesne nastope otrok, prisluhnili zvokom harmonike, ki je je vešče raztegnil učenec iz Magozda, in recitalu prekrasne pesmi, ki jo je napisala prav za to priložnost nekdanja učiteljica Antonija Juren. Skozi večer jih je popeljala predstavnica Rdečega križa Marijanca Velišček, pobudnica srečanj, nagovoril pa jih je tudi kobariški župan Marko Matajurc, ki se je izredno veselil srečanja in tudi na njem poudaril, da so to eni najlepših trenutkov njegovega dela.
»Družiti se z otroki ali z vami, ki ste prava zakladnica izkušenj, znanj in anekdot, je najbolj prijeten in tudi najbolj koristen del mojega dela. Ko smo mladi povečini ne cenimo vaše modrosti in vaše nasvete prezremo, a sam sem še dovolj star, da vem, kako pomembni so in predvsem koliko so vredni. Pot, ki ste jo prehodili, vas je vse marsikaj naučila in pametni prisluhne tistim, ki so stvari okusili na lastni koži. Marsikdaj se mi je že zgodilo, da sem v praksi spoznal, kako prav so imeli v preteklosti tudi moji stari starši ali starši, pa jih tedaj nisem poslušal. Hvala vam, ker sem lahko del vaše družbe,« je dejal Matajurc, pri tem pa tudi sam z zanimanjem prisluhnil upokojenki Edi, ki je v šaljivem, a zelo globokem govoru prisotne opozorila, da v jeseni življenja ni časa za naglico, marveč si je pomembno vzeti čas za soljudi, ko imaš priložnost z njimi pokramljati.
»Ničkolikokrat srečam koga, pa mi že od daleč maha, da nima časa. Ne vem, morda se boji, o čem bova govorila, kaj si bo kdo mislil. Je vredno o tem razmišljati. Vsi smo preživeli kaj hudega, moje življenje je bilo vse prej kot lahko, a s smehom in šalo sem uspela preživeti najhujše, četudi me je srce bolelo in mi je bilo težko. Tega nihče ni videl. S tem želim povedati, da smo si vsi podobni in prav zato rabimo drug drugega, pogovore, šale, srečanja. Življenje ni tako dolgo, da bi bilo vredno kuhati zamere, hiteti. Postojmo in uživajmo v še tistega nekaj časa, ki nam je ostalo,« je opozorila na nekaj, na kar vsi preradi pozabljamo.
Tekst in foto Tanja Volarič Karlo
