Od hiše do hiše,

od vrat do vrat,

prinašamo srečo in

srečno pomlad.

Zato nam dajte

ever al dva,

kos kruha in

kos mesa.

»Pik-pok, pik-pok,« tako je odzvanjalo s sosedovega dvorišča, kjer je prijeten mladenič Matevž sukal svoj bič. Vasi je oznanil prihod pusta, prihod pomladi.

V meni se je prebudilo nekaj lepega, nekaj, kar nam oznanja, da živimo, da mlada generacija pelje naprej tradicijo tega pustnega običaja. Spominjam se, kako smo otroci komaj čakali, da nam mame sešijejo nabrana krilca iz večbarvnega blaga. Dekleta smo obula čevlje starejših sester (seveda z majhno petko), spletli so nam kitke z velikimi pentljami ali na vrhu glave naredili čop, ki je nosil težek »mašel«. Spet smo si izposodile šminke starejših sester, fantje pa so dobili brke, narisane z ogljem, ki se je čudovito prijelo nežne otroške kože in so ga ob koncu norčij zelo težko odstranili. Zelo lepe so bile čarovnice z veliko »šibnato« metlo, fantje pa s koso čez ramo in snopom slame pod pazduho. Bilo je preprosto, bilo je naravnost čudovito!

Iz zamišljenosti me je predramil hišni zvonec. Odprla sem, na pragu pa zagledala skupinico, preoblečeno v rezerviste z velikim transparentom, kjer je pisalo: »NOČEMO VOJNE!«  Prepoznala sem Julijo, Blaža, Kaia in Saro. Nosili so puške in težke čutarice. Misli so mi odtavale k mladim fantom, ki so morali pod prisilo oditi v vojno. Kako žalostno, kaj so ti fantje želeli doseči v svojem življenju? Končati študij, ostati na kmetiji? Si ustvariti družino, poskrbeti za stare, bolne starše? Ponovno so me prebudili iz razmišljanja moji gostje, ki so zapeli: »Od hiše do hiše, od vrat do vrat, prinašamo srečo …« Do večera se je oglasilo še nekaj skupinic in vesela sem bila prav vsake.

Bližal se je dan, ko smo bili priča karnevalskemu pohodu od Brega do Osnovne šole Majšperk. Veseli smo pričakovali maškare pri trgovskem centru Jager in stopila sem k mladeniču v elegantni obleki in s kovčkom v roki ter ga vprašala: »No, kaj pa ti predstavljaš, gospod?« Bil je presenečen, da tega ne vem, in malo zviška odgovoril: »Kaj ne vidiš, da sem  menedžer (poslovnež) – to bi se reklo v vašem času direktor uspešne firme!« No, zaželela sem mu veliko uspeha in da ustvari čim več takšnih uspešnih podjetij tudi v Majšperku. Na parkirnem prostoru pred trgovino je bila postavljena miza z dobrotami in pijačo, kjer so se otroci iz povorke ustavljali in popili kozarček soka. Občudovala sem skupine iz vrtca in šole, ki so predstavljale raznovrstne maske: pikapolonice, žabice, škrate, klovne, kavboje, vesoljce … ne morem našteti vseh, ker bi mi zmanjkalo papirja. Pred menoj pa sta se ustavila velikana. Zastal mi je dih, bila sta dinozavra! Toda prijazna, delila sta poljubčke in tudi sama sem doživela rahel dotik in stisk roke. Bila sem vesela, ko sem videla malčke, ki so uživali ob pogledu na to ogromno »živalco«, ki pa je bila tako prijazna.

Hčere in sinovi, vzgajajte svoje otroke! Poskrbite, da bo ta veseli dan s krofi in lepimi maskami ostal v navadi. Otroci naj obiščejo ljudi po vaseh in razveseljujejo tudi tiste, ki so nemočni in ujeti v štirih stenah svojih domov.