Iz majhnega zraste veliko. A mi verjamete, da sem bil ponosen nanjo in vesel, ker je zrastla iz mojega semena in na mojem vrtu? Da, res je. V mojem vrtu, kateri je »zrastel« na babičinem vrtu. Babi mi je odstopila veliko gredo, na kateri sem posadil bučke, korenje in redkev, z dedkom pa sva iz vrbovih vej spletla lepo cvetlično gredo, v kateri so okrasne sončnice, lilije in velikonočnica, ki je prav krasna. 

Tudi fižol sem posadil, vendar sem dal v zemljo toliko semen, da sem naredil samo senco na vrtu, stroki pa so bili bolj redki. Pa kaj, tudi senco sva kar pogosto potrebovala. Moram vam povedati, da komaj čakam, da sem v varstvu pri dedku in babici. Takrat lahko opazujem svoje rastlinice ter si izpulim redkev in korenček. A verjemite, moje rastlinice so boljše kot babičine. Tudi travo znam opleti. Včasih izpulim še kaj, česar ne bi smel. Moram vam povedati, da sem zelo rad na vrtu in ko bom velik, bom imel velikega, na katerega bom zelo ponosen, kot sem sedaj na moje velike buče, ki jih uporabim na dan čarovnic. Pa še to vam naj zaupam: na prvi šolski dan imam rojstni dan, tudi mami in oči imata v mesecu septembru rojstni dan. V mesecu septembru mineva tudi triindvajset let, odkar sta se dedi in babi preselila v svojo hiško in seveda tudi mami, ki je bila takrat stara toliko, kot sem sedaj jaz. A ni mesec september lep za nas?

Tudi to leto sva z babico že nekaj postorila na vrtu. Veliko je že bilo sonca, vendar moram povedati, da je zemlja zelo suha. Na svojo gredo sem znosil precej vode, tudi moja krasna velikonočnica je tik pred cvetenjem. Njeni cvetovi se odpirajo in kličejo po vodi. Hijacinte so že zacvetele, ena je bila tako suha, da so cvetki ležali po tleh, tudi zlomila se je. Ta krasen cvet sem odnesel v jedilnico in ga dal v vazo. Čisto ovenel je bil, vendar sem mislil: »Ali umre na vrtu ali v hiši, čisto vseeno je.« Ne boste verjeli, ko sem zjutraj prišel na zajtrk, je dišala cela soba, cvet pa je bil pokončen in živ. Bil sem srečen.

Tudi v šoli se trudim, da sem dober. Zelo rad hodim k raznim krožkom: strelski, čebelarski, z veseljem pa obiskujem balet. Veliko nastopamo in prav veselim se teh nastopov. Sedaj, ko ne smemo v šolo, pa bom babici pomagal posejati korenje, redkev in peteršilj, saj se lažje sklonim kot ona. No, ne bom ji pustil, da me preveč »komandira«, saj hočem videti, kaj bo zrastlo iz tega, kar bom posejal sam. Babica je zelo vesela, da rad pomagam. Ve, da bo potem njen vrt imel nekoga, ki bo skrbel zanj in ga imel rad, kot sedaj ona. Ne smem je razočarati, saj imam tudi njo rad, kot najboljšo babico. Ob veliki noči pa vam pošljeva še kakšno pisanko.

No, nisem se na začetku predstavil, pa naj vam povem sedaj. Ime mi je Kai.

Mira Trifunac