Zopet je leto naokrog in kot po navadi smo tudi letos organizirali izlet krvodajalcev in članov RK.
31. 5. 2014 smo se ob 7. uri zbrali na šolskem dvorišču ter se podali na pot po naši lepi deželi proti Cerknici. Najprej smo se ustavili na postajališču Lom, kjer smo potešili prvo lakoto z izvrstnimi rogljički, na avtobusu pa smo jih tudi malo »zabelili«. Vožnja se je nadaljevala proti Rakovemu Škocjanu. Ogledali smo si posebnosti narave velikega in malega naravnega mostu ter mesto, kjer ponikne reka Rak. Med vožnjo smo imeli možnost opazovati posledice ujme letošnje zime.
Hitro smo prispeli do Cerknice, kjer je bil daljši postanek z obilno malico. Hvala kmetiji Babič za izdatno in lepo pripravljeno popotnico. Po malici je sledila vožnja z vozom lojtrnikom s konjsko vprego. Zapeljali smo se vse do Cerkniškega jezera, kjer smo od domačina izvedeli mnogo zanimivih zgodb o jezeru, ki je nekoč predstavljalo veliko neznanko.
Sledila je vožnja do gradu Snežnik, ki je prvič omenjen že leta 1268. Grad je po triletni obnovi spet odprt za javnost. Romantični grad Snežnik na Notranjskem je edini v Sloveniji z ohranjenimi avtentičnimi interjerji iz tistega časa. Sprehod skozi štiri grajske etaže nam pričara vzdušje izpred sto in več let, saj so grajske sobe še vedno opremljene s pristnim pohištvom in z drugo opremo iz druge polovice 19. stoletja. Stene krasijo družinski portreti, stare fotografije in grafike. Sčasoma se je v gradu nabralo veliko lovskih trofej, na primer več kot sto let star nagačeni medved. Prostori v obzidju so občasno namenjeni razstavam. V pritličju je poročna dvorana in imeli smo srečo, da smo se srečali s svati. Sodelovali smo pri skrivanju neveste ter si prislužili pijačo. Grajski vrt in okolica sta očarljiva v vseh letnih časih, tudi pozimi. Okolico obdajajo obsežni jelovo-bukovi gozdovi, ki se s kočevskimi gozdovi zlivajo v enega zadnjih velikih evropskih gozdnih kompleksov. Enkratno naravno okolje je dom raznovrstnim rastlinam in živalim: medvedom, divjim prašičem, risom, volkovom, pticam, mali divjadi, srnam, jelenom in še čemu.
Na koncu smo si ogledali polharski muzej, kjer smo se seznanili z že omenjenimi živalmi. Poseben poudarek je bil na prikazu življenja in lova na polhe ter njihove uporabe v prehranske in gospodarske namene nekoč in danes.
Po vseh teh ogledih smo se odpravili na kosilo in pot nadaljevali proti domu, z zadnjim postankom še za eno Babičevo malico.
Domov smo se vrnili, kot smo načrtovali, zvečer.
Hvala vsem za dobro družbo, predvsem predsedniku krvodajalcev Martinu Golenku, hvala Pavli Veler, predsednici RK, za sladice in vsem, ki ste kakorkoli drugače pomagali. Še veliko takšnih izletov si želim in žal je lahko vsem, ki se ga niso udeležili.
Pa drugič!
Karla Krajnc





