Tekst: Oskar Vodičar

Medse smo povabili še živeče učiteljice in tovariša učitelja, ki so nam v zadnjem razredu po svojih najboljših močeh poskušali vliti tistega znanja, ki naj bi nam prišlo prav v nadaljnjem življenju. Prepričani smo, da jim je to v popolnosti uspelo. In kdo so bili to? Učiteljice Vera Pipan, Silva Ogrič Matevžič, Adrijana Zimic Stanič, Marija Zelinšček Gorjan, Yvone Lovišček Racman in Rozina Konjedic ter učitelj Severin Juretič. Vsi, razen dveh, ki se iz opravičljivih razlogov srečanja nista mogla udeležiti, so se veselili z nami.

Zbrali smo se v avli osnovne šole. Ko se je oglasil šolski zvonec, smo odšli v učilnico. Urejena je bila v duhu takratnega časa. Posedli smo se v klopi in po pozdravnem nagovoru, ob katerem smo se spomnili tudi sošolcev in učiteljev, ki jih ni več med nami, ter besedah sedanjega ravnatelja Vojka Simčiča, opravili kratko preverjanje znanja. Tudi nekdanje tovarišice učiteljice so nam namenile nekaj besed, s katerimi so nas preselile v čas, ki je daleč za nami. Sledilo je obvezno fotografiranje pred šolo in skupen odhod na domačijo Vodičarjevih na Vodice, kjer smo ob dobri hrani in kapljici ter čudovitem vremenu uživali v naravi do poznih večernih ur.

Vse je bilo organizirano  v duhu časa izpred 60 let, in to na šaljiv način. Ob obujanju spominov smo se počutili spet mladi. Razšli smo se v upanju, da se bomo še velikokrat srečali.