Prvi je imel okvaro že prirojeno in je bil član društva delovnih invalidov, medtem ko je drugega doletela prometna nesreča in je sedaj paraplegik. Zbrali smo se v telovadnici in jima z veseljem prisluhnili.

Na začetku ure se nam je pridružila tudi ravnateljica in z uvodnimi besedami odprla naše srečanje. Gosta sta nam zaupala nekaj izkušenj o tem, kako ljudje sprejemajo njuno drugačnost ter kako se danes znajdeta v družbi. Povedala sta nam tudi, kako se preživljata ter kako poteka njun vsakdan. Ob koncu srečanja smo jima postavili še nekaj vprašanj. Za prijeten zaključek pa so naše učenke pripravile še zaključno misel v pesniški obliki.

S tem srečanjem sta nam invalida prikazala drug pogled na vsakdanje in včasih težko življenje drugačnih od nas. Nikoli ne vemo, kdaj se nam lahko zgodi kaj takega.