Valovila, očem nevidna, v valove ovita slutnja

Mrzla je zima v Parku Pečno. Golo je drevje, globoka je tišina. Še dobro, da je Primož v veliki železni posodi zakuril ogenj, da smo si obiskovalci tistega hladnega januarskega podvečera lahko greli premrle ude. Valovila, valovna vila, vila valov, je prišla v goste, in bo tam tudi ostala. Tretja je prišla, v valove ovita slutnja. Frfotava, navihana, nestanovitna, očem nevidna, jo opiše njena avtorica Orjana Velikonja Grbac. A najprej je zapihal zahodni veter in od nekod prignal oblak. Razigran bel oblak, tak, kakršnega rišejo otroci. Oblakoder. Mesto blizu Vetrnika, ki je prišel prvi, mu je bilo všeč. Tu v Parku Pečno bodo ostali. Vsi trije, Vetrnik, Oblakoder in Valovila. Dokler jim plašč ne bo postal pretežak. Takrat ga bodo slekli in vrnili materi Zemlji, od koder so prišli. Iz akacije z latinskim imenom Robinia pseudoacacia, trdoživega drevesa, ki so ga bili spodnesli vetrovi in neurja, in je v rokah Orjane, Lijane, Primoža in njihovih pomočnikov dobilo priložnost za novo življenje. Valovila povezuje Vetrnik in Oblakoder tudi s povsem uporabno noto, predvsem pa je potrebno omeniti dragoceno druženje in sodelovanje posameznikov pri njihovi izdelavi in postavitvi, poudari Gregor Maver, ki je povezoval program.Objekt Valovila je sedemnajst dobrovoljcev ustvarjalo štirinajst dni in tako v projekt vneslo tudi socialno plat pripadnosti, sodelovanja in soustvarjanja.

Land art se z udomačeno tujko imenuje umetnost, ki je ustvarjena neposredno v pokrajini z uporabo naravnih materialov. V primeru Valovile, nastale na pobudo skrbnikov Parka Pečno, je to štirideset metrov razžaganih akacijevih hlodov, zloženih v valovite palisade, ograje, podobne zidu, znane že v prazgodovini za zaščito svetišč pred pogledi nepovabljenih, v kmečkem okolju pa razširjene na vseh kontinentih, kjer so pogosto postavljene okoli vasi za zaščito pred divjimi živalmi. V Parku Pečno bodo palisade, ki jih je tam odložila vila valov, Valovila, služile kot namensko primarno sedišče amfiteatra, lahko tudi kot oder, počivališče za sprehajalce, igralo za otroke ali zgolj likovni element. »Osnovna vloga je seveda objekt, kot nekaj postavljenega v prostor, ki ga lahko opazuješ, predvsem pa v tem primeru tudi uporabljaš. Njegov namen je avditorij, ob tem je pa tudi igralo, plezalo, prostor za piknike, prostor za posedanje, lahko pa se usedeš in pobožaš les ter uživaš v njegovi toplini,« doda avtorica objekta, ki je del uradnega programa EPK 2025 ter hkrati zadnji del avtoričine trilogije, s katero je izoblikovala svojstveni prireditveni prostor v parku. Vse tri vizualno zgovorne postavitve, videne skozi kulturno pogojene okvire, dojemanja in doživljanja, povezuje geslo Naj živi akacija. Z razlogom!

Valovilo je pozdravil kanalski župan Miha Stegel, umetniška svetovalka Evropske prestolnice kulture GO 2025 Neda Rusjan Bric je pred skorajšnjim začetkom uradnega programa povabila obiskovalce, naj si vsakdo od njih od EPK-ja vzame čim več, svoje razmišljanje o Valovili je delil glavni avtoričin asistent, kot ga je sama poimenovala, Dražen Grbac, vtise ob nastajanju objekta pa je ponujala tudi lična publikacija.

V parku bosta v sklopu EPK-ja v letošnjem letu potekala še dva projekta. Gregor Maver bo gledalcem predstavil svojo umetniško intervencijo in situ, (poseg, pobudo na kraju samem), režiserka Mojca Madon, ki raziskuje temo doma in prilagajanja novemu okolju, pa je o večno aktualni in nerešeni emigracijski uganki z igralko Anušo Kodelja že odstrla delček svoje predstave. Kaj je pravzaprav dom – to ni samo vas ali hiša, ampak so lahko tudi kratki trenutki, v katere se nenehno vračaš, pove Borštnikova nagrajenka leta 2023, domačinka Mojca Madon v nekem intervjuju. V naslednjem projektu uradnega programa Evropske prestolnice kulture v Parku Pečno se torej poleti obeta nadaljevanje  razmišljanja o izseljenstvu in domu skozi oči Mojce Madon.

Za (oddaljeno) glasbeno kuliso januarskega dogodka je iz Razglednice, male galerije na kolih, ki do spomladanskega enakonočja gosti nekaj del največjega slovenskega mednarodnega festivala sodobne fotografije Kranj Foto Fest, skrbela violinistka Julija Černe, kulinarično mojstrovino s »sukénskim régutom« je pripravil Dragi Lazovski, in ob taki poslastici, postreženi poleg vile valov, tudi mraz ni več tako »grizel«.

                                                                                                             Iva Sivec