Počasi se poslavlja poletje, vroče, deževno, zadnje
čase s točo in vetrom. Tudi začelo se je deževno, takrat, ko je bil dan
najdaljši, 21. junija, na poletni solsticij. Takrat, ko doseže
sonce na svoji navidezni nebesni poti najvišjo točko in vrhunec moči in ko je
noč najkrajša. Ta noč, kresna noč, je noč silnih čarnih moči. Takrat je svet
»odprt«, občutljiv in ranljiv, izpostavljen zlim in dobrim duhovom rajnih
prednikov, ki jih je potrebno pomiriti ali pridobiti. »In ker so se ljudje že
od nekdaj zavedali življenjske pomembnosti sonca, sta jih ob solsticiju
prevzemala tesnoba in strah. Soncu so poskušali preprečiti usihanje in ga
okrepiti z vsemi mogočimi sredstvi,
predvsem z magijo ognja.« S temi besedami je fotograf Andrej Perko na vrhuncu
svetlobe in energije pospremil odprtje svoje razstave v Razglednici parka
Pečno. »Ta skrivnostni park pri Kanalu ob Soči me je že od prvega srečanja navduševal s svojo divjino in
je kljub skrbno zamišljeni kultiviranosti ohranil mitičnost in prvobitnost narave,«
zapiše Andrej v predstavitvenem besedilu. »V njem sem začutil, da bi lahko na
vsakem koraku srečal škrata pod razpadajočimi debli ali prosojne sence vil ob
pogosto izsušenih tolmunih hudourniškega potoka.«
V kresni noči skriti zakladi in skrivnost prihodnosti
In take so tudi njegove fotografije, skrivnostne, čarne, posebej narejene za noč, ko naj bi razumeli govorico živali, rastlin, nežive narave, našli zaklade ali izvedeli za skrivnosti prihodnosti. Za kresno noč, ko naj bi po animističnem verovanju bili duhovi povsod (v živem in neživem svetu) in oživljali naravo ter bi poleg ognja prav posebno vlogo imele tudi nekatere rastline, praprot, ivanjščica (kresnica), bela stelja (medvejka ali kresničevje) in šentjanževka. Ljudje so jih zatikali k vhodnim vratom in med okna, polagali na njive, dajali med krmo živalim, posušene pa uporabljali za zaščito pred zlimi duhovi, strelo, točo, požarom, boleznimi in drugimi tegobami, razloži Perko. Po izobrazbi strojni inženir, ki je obiskoval tudi likovna predavanja na Pedagoški akademiji, po srcu umetnik fotograf, ki se ukvarja predvsem s črno-belo in hibridno fotografijo ter s starimi foto-grafičnimi tehnikami, avtor šestih fotografskih knjig, pogost gost na razstavah doma in v tujini. »Bil sem izjemno vesel in počaščen ob povabilu za razstavo v galeriji Razglednica, posebej v tem, meni tako ljubem času,« se zahvali Lijani in Primožu, srčnima gospodarjema parka Pečno.
Za zlatolasega sina Sonca
Ponehal je dež in zakurili so kres v čarnem gozdu na čast Svetovidu (ki je pri Slovencih postal sončni junak, Kresnik), zlatolasemu in zlatorokemu sinu nebeškega vladarja, Sonca, kakor nekoč stari Slovani. Glasbenika Kristina Marinc, diplomantka na oddelku za staro glasbo ljubljanske glasbene akademije, in Janez Jocif, zborovodja, vodja programa za historično glasbo in ples pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti, sta igrala srednjeveško glasbo, z obrednim plesom je očarala plesalka Barbara Kanc, diplomantka londonske plesne šole, v senzoričnem sprehodu po prostoru in v renesančni plesalnici so človeškim očem nevidni prebivalci gozda podajali roke številnim obiskovalcem kresne noči. Gorel je kres, govorila je praprot, iz Razglednice so zrli kamniti obrazi, žarel ognjeni krog in se izrisoval pradavni spiralasti simbol sonca.
In poletje se je lahko začelo.
Iva Sivec
