Zbrali smo se, da se le dan pred sedemdeseto obletnico, spomnimo nemškega požiga Kostanjevice in neuspelega napada na partizansko bolnišnico, ki je delovala v vasi. Krvavi in uničevalni dogodki v Kostanjevici izpred sedemdesetih let sodijo v sklop borbenega in upornega vzdušja, ki ga poznamo z imenom splošna ljudska vstaja na Primorskem ali krajše Goriška fronta.
Tisti čas po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, je bil prelomen za potek narodnoosvobodilnega boja na Primorskem med drugo svetovno vojno. Prelomen je bil tudi tako z vojaškega kot s političnega stališča.
Olajšanje, ki ga je že konec julija 1943 prinesel padec Mussolinija, in želja po svobodnem življenju, sta zlasti po kapitulaciji v povsem novih okoliščinah na Primorskem ustvarila osvobojeno ozemlje, kjer je samodejno nastala in se razvnela splošna ljudska vstaja. Ta je zrasla spontano in celo nepričakovano za vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem, zlasti ko se je razvedelo, da te kratke ure svobode na Primorskem ogrožajo nemške sile. Te so naglo zasedale zlasti Trst in Gorico, potem ko jih je zapustila razpadla italijanska vojska.
Odpor proti nemški zasedbi je bil najmočnejši v okolici Gorice, toda zajel je domala vso Primorsko in tudi ozemlje ob reki Idriji. Po dveh tednih ga je strla premočna nemška sila, ki je uresničevala vojaški načrt, nastal že takrat, ko so Nemci doživeli poraz v Afriki in se je nemška vojaška oblast skupaj s Hitlerjem zavedala nevarnosti, ki preti Italiji, Balkanskemu polotoku in posrednim potom tudi Nemčiji z angloameriškim približevanjem Evropi. Zato je Nemčija pripravila ustrezne načrte za nemško zasedbo severne Italije, za obrambo predelov morske obale ter za zavarovanje alpskih prelazov.
Te naloge so bile poverjene feldmaršalu Erwinu Rommlu, ki se je tako že v drugo srečal z boji v Posočju. Če je v prvi svetovni vojni kot poročnik nemške vojske nedaleč tod vodil v zadnji soški ofenzivi svojo vojaško enoto od Volč do Matajurja po grebenu Kolovrata, je šestindvajset let zatem poveljeval iz oddaljenega italijanskega Belluna večjemu številu nemških divizij. Hitler je Rommlu še pred kapitulacijo Italije izrecno naročal, da zavaruje železniške in cestne povezave Italije s severom, da ne bi ohromelo oskrbovanje nemških čet v bojih na Apeninskem polotoku.
Ta dejstva postavljajo goriško fronto ali splošno ljudsko vstajo na Primorskem izven dometa lokalnih meja, saj je o bojih pri Gorici na primer poročalo tudi osrednje nacistično glasilo Völkischer Beobachter in pisal o njih tudi minister Goebbels v svojem dnevniku. Ta dejstva nam tudi pojasnjujejo, odkod tako silovit napad na partizansko vstajo na Primorskem in zakaj se je nemški ofenzivni val preko Istre pomikal v zaledje Kvarnerskega zaliva. Tudi tu se je bila potrebno zoperstaviti morebitnemu zavezniškemu izkrcanju. Istočasno pa lahko razumemo, zakaj tolikšna prisotnost Nemcev v Soški dolini, pa tudi v Kanalu ob Soči od koder so 6. oktobra 1943, bila je sobota, izvedli napad na Kostanjevico.
Prisotnost partizanov je namreč ogrožala zlasti železniško komunikacijo, zato jih je bilo treba uničiti ali pa potisniti čim dlje od objektov, ki so služili nemškemu oskrbovanju bojišč v južni Italiji. Partizani pa bi se tudi vključili v vojno dejavnost Angloameričanjov ob njihovem morebitnem izkrcanju na severu Jadranskega morja.
Čeravno ni goriška fronta prinesla neposrednega vojaškega uspeha pa je vendar okrepila borbeni duh in pomnožila partizanske vrste. Prihod novih borcev in drugačne razmere na vojaškem in upravnem področju, so zaradi nemških okupatorjev, zahtevale tudi spremembe v vojaški organiziranosti primorskega partizanstva.
Operativni štab za zahodno Slovenijo 23. septembra 1943 ustanovil šest partizanskih brigad (Goriško, Vojkovo, Soško, Gregorčičevo, Kosovelovo in Tržaško). Brigade so bile 6. oktobra porazdeljene v tri divizije (Triglavsko, Goriško in Tržaško) oziroma kasneje v dve diviziji, in sicer v 30. (Gregorčičeva, Bazoviška in Kosovelova brigada) in 31. divizijo (Gradnikova, Vojkova in Prešernova brigada). Diviziji sta tvorili glavnino IX. korpusa, ki ga je 13. decembra 1943 na predlog slovenskega vojaškega vodstva ustanovil komandant jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske maršal Josip Broz Tito. Obvestilo o ustanovitvi je poveljstvo 3. operativne (alpske) cone sprejelo nekaj dni kasneje, 21. decembra 1943, in še istega dne je bila vojaška enota, ki je potlej udejanjala partizanski boj na Primorskem, formirana v Gorenji Trebuši. Deveti korpus, ki so ga poleg divizij z brigadami vred sestavljali tudi odredi (Briško-beneški, Idrijsko-tolminski, Južnoprimorski), samostojne čete in bataljoni, je vključeval tudi italijanske garibaldinske enote (divizijo Natisone z brigadami). Kapitulacija Italije je pospešila politično sodelovanje slovenskega odpora z italijanskim; sodelovanje je takrat dobilo večje prostorske razsežnosti in politično različnost.
Septembrski dogodki leta 1943 so bili torej važni za razvoj narodnoosvobodilne borbe na Primorskem. V bojevanju pa so se morali preoblikovati tudi taktika in cilji delovanja, saj se partizani pri bojnih nalogah niso soočali le z nemškimi vojaškimi in policijskimi silami, marveč tudi z vojsko Mussolinijeve Salojske republike in s slovenskimi domobranci.
Obdobje ob kapitulaciji Italije in po njej ima, kot povedano, poleg vojaške tudi pomembno pomembno in značilno politično podobo. To značilnost ji je dajala jezikovna in narodnostna meja med slovanskim in romanskim svetom. Po prvi svetovni vojni je svojo značilnost prispevala še nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo. Prav ta meja je prispevala k nekaterim problemom s katerimi se je narodnoosvobodilni boja na Primorskem srečeval že od začetkov dalje. Komunistična partija Slovenije, organizator slovenskega odpora, je morala dobiti od svetovne skupnosti komunističnih strank Kominterne, privoljenje, da organizira odpor na ozemlju, kjer naj bi politično delo delovala italijanska komunistična partija.
To privoljenje je prišlo avgusta 1942 obenem z zahtevo, da partizansko gibanje v boju proti fašizmu sodeluje z italijanskimi antifašisti. Jasno pa je bilo tudi navodilo, da naj se pri tem sodelovanju o bodočih mejah med Italijo Jugoslavijo oz. Slovenijo ne razpravlja. Na slovenski strani pa je bilo prav vprašanje bodočih meja med Italijo in Jugoslavijo temeljno gibalo, ki je zlasti Primorce množično vključevalo v boj. Problem meje je ustvarjal napetost italijanskimi antifašisti, zlasti med nekomunistično usmerjenimi, saj se niso želeli odreči rapalski meji. Slovenci se prav zaradi učinkovitosti boja niso povsem podrejali navodilom Kominterne.
V pričakovanju velikih sprememb po Mussolinijevem padcu je osrednji Izvršni odbor OF že konec julija 1943 naročal odborom OF, naj delujejo v podporo ideji, da se slovenska ozemlja, ki so po prvi svetovni vojni prišla pod Italijo in Avstrijo, združijo z matično domovino. Dvajsetega avgusta 1943 je CK KPS obvestil vodstvo KPI o zahtevi Izvršnega odbora OF o vključitvi Trsta v bodočo slovensko združeno Slovenijo v svobodni in demokratični Jugoslaviji. Italijanska partija je svoja stališča pojasnila v odgovoru dne 6. oktobra 1943. Temeljila so na pravici samoodločbe prebivalstva in očitno se je pri odgovoru na konkretne ozemeljske zahteve pridržala napotil Kominterne, da se bo o mejah odločalo po končani vojni.
Še preden je prišel odgovor italijanske komunistične partije, in čeravno novo politično stanje v italijanski državi po kapitulaciji ni bilo mednarodno potrjeno ter so njene državne meje še vedno veljale, pa je Pokrajinski odbor OF za Primorsko 11. septembra 1943 na Vogrskem ustanovil oblastni in politični organ za ozemlje Primorske, in sicer Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo. Ta je 12. septembra 1943 – kot je nedavno na podlagi manjh znanih dokumentov odrival na okrogli mizi v Šempetru pri Gorici predsednik
ZZB za vrednote NOB Janez Stanovnik – predlagal Vrhovnemu plenumu OF, da izda odlok o priključitvi Primorske k matični domovini. Predlog je z letalom 16. septembraa 1943 ponesel dr. Aleš Bebler v Bazo 20 na Rogu
in še isti dan je plenum izdal proglas s katerim »izpolnjuje temeljne, iz naravnih in zgodovinskih pravic izvirajoče zahteve slovenskega naroda ter proglaša priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji«. Kot je predsednik Stanovnik tistega dne v Šempetru pri Gorici še povedal, je nastal problem potem, ko je bil dokument o priključitvi sprejet, ker se Josip Broz Tito z njegovo objavo ni strinjal rekoč, da » nam bodo zavezniki to unilateralno dejanje zamerili.« Tito je očitno legitimiteto boja utrjeval z upoštevanjem določil mednarodnega prava in dogovorov znotraj antihitlerjevske koalicije.
Na dan obeležitve požiga Kostanjevica je bila v Kočevju proslava v počastitev sedemdesetletnice kočevskega zbora; ta je zasedal med 1. in 4. oktobrom leta 1943 . Kot je nedavno zapisal udeleženec zbora Bogdan Osolnik, je bilo zasedanje v Kočevju državotvorno dejanje, »ki je omogočilo uzakonitev suverenosti slovenskega naroda in položilo temelje njegove državnosti.«
Odposlanci tega zbora so potrdili odlok vrhovnega plenuma z dne 16. septembra, toda ta potrditev ni prišla v zapisnik zbora, ker je njegovo vodstvo, domnevno Edvard Kardelj, prisluhnilo protestu italijanskega partijskega vodstva in opozoril iz Moskve, da se bo vprašanje meje reševalo po vojni. Prav s tem primerom je vredno na tem mestu opozoriti na zapletenost vključevanje zahodnega slovenskeg ozemlja v matični domovini oziroma slovensko-italijanskega medvojnega sodelovanja, saj se je prav ta del zgodovine odvijal tu ob reki Idriji, preko katere so se opravljali vojaški in politični stiki, s Slovenci v Benečiji ter Furlani in Italijani iz furlanskega ravninskega sveta.
Kljub obilici objav, kljub pregledu neštetih fasciklov arhivskega gradiva, ostaja še nekaj neodkritih in nepoznanih dokumentov, ki nam še podrobneje služijo pri poznavanju in ocenjevanju preteklosti.
K problemu o katerem govorimo, se pravi o Primorski po kapitulaciji Italije naj dodamo še sledeče. Na izločitev Italije iz tabora sil osi (Italija, Japonska, Nemčija) je naglo reagirala Nemčija. 10. septembra 1943 je ustanovila dve operacijski coni, in sicer za predalpske dežele (sedež v Bolzanu/Boznu) ter za jadransko primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland) s sedežem v Trstu; vanjo je bila vključena tudi Primorska.
Vzpostavitev nemške okupacijske oblasti na Primorskem je vnesla v narodnoosvobodilni boj nekaj novosti in sprememb. Ne le, da je bila nemška protipartizanska borba odločnejša, Nemci so z vračanjem nekaterih narodnostnih pravic, ki so jih Italijani prepovedali in ukinili, pridobili pri Slovencih kako prednost, ker so želeli vzdrževati red in mir na tem zelo pomembnem prehodnem območju ter zato tudi na njem vzdrževati politično ravnotežje med narodi in izrabiti vse razpoložljive ljudi in gmotna sredstva za potrebe nemškega rajha. Javni red in mir, se pravi boj proti partizanom pa so okupatorji vzdrževali tudi s pomočjo slovenskega domobranstva, ki se je pričelo v Ljubljanski pokrajini oblikovati septembra 1943.
Na Primorskem, kjer so bile razmere drugačne, saj tu pred tem niso delovale vaške straže in četniške enote, je nemška policijska oblast novembra 1943 ustanovila Slovenski narodni varstveni zbor, ki je bil podrejen nemškemu operativnemu štabu za boj proti partizanom. Ker pa za svoje delovanje na Primorskem ni imel dovolj kadra, je ta do pomladi leta 1944 prihajal iz Ljubljane. Začetno propagandno delovanje so kasneje domobranci dopolnili s stražarskim službovanjem in z bojnimi pohodi na partizane. Pri propagandnem delu je primorskemu domobranstvu pomagal domači protikomunistični tabor tudi s sodelovanjem v slovenskem tisku, ki je tedaj izhajal na Primorskem, pri knjižnih izdajah, šolstvu in v različnih slovenskih organizacijah.
Pravkar povedano pokaže, da je bil tudi na Primorskem NOB zelo kompleksen in raznoroden ter da zahteva razlago polno zmernosti, pretehtavanja, soočanja in polno razumevanja časa v katerem so se dogodki odvijali. Zagotovo ni to lahka naloga. Lahkotnost pa si privoščijo oni, ki žele danes omadeževati partizansko gibanje za potrebe dnevne politike. Pravijo in pišejo, da je bil narodnoosvobodilni boj eno samo komunistično nasilje in da je imela ob vsem drugem tudi goriška fronta, tako imenovana radi poudarjajo, veliko temnih plati. Vojna je posebno stanje duha, prav jo more razumeti le kdor jo je doživel ali pa tisti, ki ga ne bremenijo travme in zamere iz vojnih dni ali vrednostno ocenjevanje iz udobnega zornega kota sedanjosti.
V Kostanjevici smo se zbrali, da se ob spominu na tragični dogodek, ki ga je ta kraj doživel, poklonimo spominu ljudi, ki so se narodnoosvobodilnega boja udeležili zato, da osvobode svojo domovino tujstva in da ustvarijo zase in za potomstvo lepše in boljše življenje. Naš poseben poklon pa naj velja vsem, ki so za te lepe cilje dali svoja življenja. Med njimi so bile tudi žrtve, ki jih dala Kostanjevica. »Rdeča nit v življenju teh krajev je nenehno vojskovanje«, sta v knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu zapisala Zoran in Franc Jerončič.
Da bi le mir, ki ga živijo kraji ob Kanalski Idriji že več kot pol stoletja, ostal stalnica, ki je spremenila in prekinila dosedanji potek zgodovine, tisto rdečo nit vojskovanja, ki jo omenjata Jerončiča.
