„Vsa zahvala gre modrosti občinskih svetnikov, ki so kljub pomislekom ocenili, da ima Lukčeva hiša dobre gospodarje in jo je kot kulturno dediščino potrebno ohraniti. Zato so tudi dali soglasje za obnovo strehe, notranjih podov in stopnic,“ poudarjata gospodarja etnološkega spomenika Jožica Strgar in Ivan Cotič.

Pod ostrešjem oziroma „pod komunsko strjeho na Rosaninem kaštu“ je prostor dobila bogata zbirka iz prve svetovne vojne, ki je z novo postavitvijo Ivana Cotiča le še pridobila na vrednosti. Sam je strasten zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne in v enajstih letih, odkar jih zbira v širši okolici Kambreškega, se jih je nabralo res veliko, da ne rečemo ogromno.

„Zbiram predvsem osebne predmete, ki imajo dušo in zgodbo, za katero stojijo nedolžni posamezniki,“ nam pojasni. V vitrinah se tako svetijo najrazličnejše medalje, značke, razne sponke, pa tudi bajoneti in številni predmeti, ki so jih vojaki izdelovali v prostem času. Tu je tudi glavniček francoskega vojaka za uši iz Pariza in šatulja za Avonovo milo za britje, med najbolj dragocenimi predmeti pa je čutara italijanskega vojaka s pismom. Ob tem Ivan doda: „Pismo ni bilo nikoli odposlano, nikoli ne bomo vedeli, komu ga je vojak napisal, in tudi ne, kaj je napisal, saj pisava na preperelem kosu papirja ni več berljiva.“

Posebno mesto imajo v muzejski zbirki predmeti oficirske bolnišnice „pri Kosih“, kjer so se zdravili italijanski vojaki in kjer je bil tudi štab generala Pietra Badoglia. Vojno zbirko predmetov dopolnjuje še knjižnica z več kot 200 knjigami o prvi svetovni vojni.

Na ‘kaštu’ bo mesto dobila tudi zbirka etno-dediščine, ki jo Jožica Strgar od leta 1976 dopolnjuje z vedno novimi predmeti, oblačili, zgodbami, časopisi in fototeko z več kot tisoč fotografijami iz obdobja pred prvo svetovno vojno do danes: „Gre za neprecenljivo, nepisano dediščino, v katero so predmete, zapise in fotografije po velikem potresu prispevali vsi krajani Kambreškega, zbirka pa se dopolnjuje tudi danes z novim etnološkim materialom, ki ga pošiljajo posamezniki z vseh koncev Slovenije in sveta.“ Etnografski del še urejajo. Postavljen pa bo tako, da bodo v njem predstavljene tudi vsaka vas in samotne domačije. Po desetletjih zbiranja manjakata Jožici le še fotografiji dveh zaselkov iz obdobja pred prvo svetovno vojno.

Celotno hišo sta si zamislila kot muzej, ki ga bosta še dopolnjevala in po možnostih tudi dokončno uredila. „Sala“ v prvem nadstropju bo večnamenski prostor za etnološke razstave. Tu bodo lahko potekale delavnice in predavanja na temo zbirateljstva in ohranjanja etno in tehniške dediščine. V zadnjem času dobro sodelujejo z Goriškim muzejem, predvsem z etnologinjo Ingo Brezigar in direktorjem Andrejem Malničem ter s konservatorko in etnologinjo Andrejo Ščukovt iz novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, tako da je za zbirke zagotovljen strokovni nadzor.

V posebno veselje pa jima je pomoč, ki jo lahko s svojimi bogatimi zbirkami nudita mladim raziskovalcem. Nazadnje je bil to študent Ročinja, ki se, pravi Jožica, s srcem posveča zgodovini kraja in je o Ročinju napisal diplomsko delo.

Sicer pa je Lukčeva hiša eden redkih muzejev, kjer se je čas po eni strani ustavil, po drugi pa je hiša še kako živa, saj Jožica in Ivan tu živita, obenem pa vsakega obiskovalca sprejmeta, kot da je prišel domov. Če se predhodno najavijo, zakurita ogenj v ognjišču iz 19. stoletja, in goste pogostita „po starem“. Ponudita jim polento, projo z žganjem, krompir v oblicah s panceto in druge dobrote.

Gospodarja Lukčeve hiše si želita, da bi v prihodnosti dokončno uredili tudi lastniška razmerja glede objekta, tako da bi vse, kar delata z možem, pojasnjuje Jožica, ostalo naši občini in Goriškemu muzeju: „Pričakujeva, da bodo vsi, skupaj z najinimi dediči, še naprej dobri gospodarji muzejskih zbirk, saj brez preteklosti ni sedanjosti.“

NASLOV:

Lukčeva hiša

Kambreško 12

Tel: 041 528 592

Za ogled se je najbolje predhodno dogovoriti.