Tekst: Vanja Gabrijelčič

Vinko Vodopivec se je rodil v Ročinju 16. januarja 1878 očetu Vincencu, učitelju in organistu, in mami Antoniji. Po dveh letih so se Vodopivčevi preselili v Podgoro, kjer je mali Vinko odraščal in si v številčni družini brusil značaj. Družinsko okolje je bilo zanj prava življenjska šola.

Oče je kmalu spoznal sinovo nadarjenost in ga leta 1890 poslal v gimnazijo v Gorici. Leta 1898 je stopil v bogoslovje, posvečen je bil 1901. Kot kaplan je služboval v Kamnjah in Črničah. Od leta 1907 pa je deloval v Kromberku, najprej kot vikar, po letu 1936 pa kot župnik.

Vinka Vodopivca najbolj poznamo kot skladatelja. Zgodnje zanimanje za glasbo mu je gotovo spodbudilo družinsko okolje. V gimnazijskih letih in bogoslovju je aktivno deloval na glasbenem področju. Vodil je zborovsko petje in opravljal službo organista. Tudi kot duhovnik je ob pastoralnem delu vedno našel čas za glasbo. Vzgajal je pevce, ustanavljal moške, ženske in mešane pevske zbore, tamburaške sestave in pihalni orkester. V težkih trenutkih slovenske zgodovine, posebej v času fašizma, je bil Vodopivec pomemben narodni buditelj. Jasno se je zavedal, da je prav slovenska glasba, ki se je po novem smela slišati le še v cerkvah, čuvar jezika, vere in narodne zavesti. V skrbi zanjo je spodbujal duhovnike in laike k pisanju besedil, ki so jih glasbeniki uglasbili. Tako pripomogel k nastajanju novih pesmaric s slovenskimi pesmimi.

Svojo prvo skladbo je napisal, ko mu je bilo komaj 16 let. Ta je bila Večer na besedilo Josipa Stritarja. Njegov skladateljski prodor se začenja po l. 1902, ko se je s skladbo O zveličavna hostija predstavil v glasbenih revijah.

Bil je izredno ploden skladatelj. V njegovi zapuščini najdemo preko 1500 naslovov. Težišče je na cerkveni glasbi. Napisal je 7 maš, številne Marijine, blagoslovne, darovanjske, obhajilne skladbe in še druge za najrazličnejše priložnosti. Ne moremo si predstavljati repertoarja cerkvenih pevskih zborov brez Vodopivčevih pesmi; nekatere so se tako vtisnile v zavest ljudi, da so ponarodele.

Tudi posvetna pesem ima pomembno mesto v skladateljevem opusu. Navdihovala so ga besedila slovenskih pesnikov, najbolj Simona Gregorčiča, Simona Jenka, Josipa Stritarja, Josipa Murna, Otona Župančiča. Vsem so nam najbrž dobro znane Na poljani, Ujetega ptiča tožba, O večerni uri, Naročilo, Pobratimija, Jaz bi rad rudečih rož in Žabe, skladba, ki je nastala v Cerknici, kamor se je umaknil med prvo svetovno vojno. Uglasbil je tudi štiri spevoigre, med katerimi omenimo prvo, to je Kovačev študent iz leta 1910.

Vodopivec je veliko razmišljal o pomenu glasbe in petja. S članki na to temo se je predstavljal tudi širši javnosti.