Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 24.10.2017

jasno
Ponoči se bo od zahod zjasnilo in zjutraj bo povsod pretežno jasno. Predvsem v severni in vzhodni Sloveniji bo pihal okrepljen severni veter. Najnižje jutranje temperature bodo od 3 do 8, v zatišnih legah okoli 0 stopinj C.
3°C | 20°C
sreda, 25.10.2017
4°C | 19°C
četrtek, 26.10.2017
4°C | 20°C
petek, 27.10.2017
7°C | 19°C
sobota, 28.10.2017
8°C | 16°C
Opozorila
Ponedeljek, 23.10.2017 ob 17h
Dodatnega opozorila ni.
3°C
20°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Kultura

Pesem je kot ljubezensko pismo


KULTURA, LOKALNE SKUPNOSTI

| |
25.05.2012      22:52
A A

Pesem je kot ljubezensko pismo


V Kulturnem domu Valentina Staniča v Ročinju se je 20. maja s svojo pesniško zbirko „Na obzorju dan“ predstavila Vera Vezovnik – Vera Flevtova z Doblarja. Pogovor z iskrivo sogovornico je vodila Vanja Gabrijelčič. V njem je avtorica, sicer upokojena slovenistka, ki že dolgo živi na Škofijah, kjer se je uveljavila kot ravnateljica osnovne šole, razkrila svoj odnos do poezije, jezika in domačega kraja, na katerega jo še vedno veže ljubezen. In ljubezen, pravi, je moč, je lepota, tudi ko izpoveduje bolečino.


Pesniški večer z Vero Vezovnik. Foto: Toni Dugorepec
Pesniški večer z Vero Vezovnik. Foto: Toni Dugorepec
Deli:

Pisati je začela pozno, ko je že dopolnila petdeseto leto. Pozno pa se je tudi naučila govoriti in pisati v knjižnem jeziku, je zbranim v Kulturnem domu v Ročinju, pojasnila Vera Vezovnik, ki jo domačini poznajo kot Vero Flevtovo z Doblarja: „Šola, italijanska, mi je bila tuja. Zapoved "Qui si parla solo italiano" je vzbujala odpor, kajti pri nas doma, kot v večini primorskih domov, je bila slovenska beseda in z njo narodna zavest še kako živa. Čas za učenje knjižnega slovenskega jezika je tako prišel šele po vojni“.

Kljub temu je že v otroških letih spoznavala domoljubne in partizanske pesmi, njena prva učiteljica pa je bila njena mama. „Med vojno in po vojni je mene in sosedove otroke učila za nastope. Leta 1944 je pripravila proslavo ob stoletnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča. Takrat sem osvojila domoljubno sporočilo pesmi Soči in predvsem njen izjemno tekoč ritem,“ je pojasnila Vezovnikova, ki je v Ročinju, prav v stavbi današnjega Kulturnega doma, obiskovala osnovno šolo.


Med študijem, po vojni, je najraje prebirala Josipa Murna Aleksandrova, Dragotina Ketteja, Srečka Kosovela in Alojza Gradnika. Med sodobniki pa so ji posebej drage primorske pesnice Tatjana Soldo, Ines Cergol in Martina Soldo.


Na vprašanje, kako se je s poezijo srečala kot ustvarjalka, odgovarja, da se ob tem spomni pregovora: Nikoli ni prepozno za preskok naprej. Čas za ta preskok pa je moral dozoreti: „Občutja radosti, žalosti, hrepenenja, iskanja, minevanja in upanja zorijo, ugašajo in se znova prižigajo v nas. V meni je vse to zorelo dolga leta. Moral je priti čas večjega miru in tišine, da sem začela svojo notranjost prelivati v verze, besede.“


Prve pesmi je zapisovala na lističe in jih ni delila z nikomer. Niti na misel ji ni prišlo, da bi kdaj izdala svojo pesniško zbirko. Pred enajstimi leti pa se je opogumila in je nekaj pesmi prebrala svojemu možu Maksu Vezovniku in svoji sestri Darinki Ferluga ter nato še pesnici Alferiji Beržan. Leto pozneje je v samozaložbi izdala prvo drobno knjižico „Trepetlikanje“. „Verjemite mi,“ je priznala v Ročinju, „da ni bilo preprosto odpirati svojega srca pred javnostjo, kajti pesem je intimna izpoved, je kot ljubezensko pismo. Da jo objaviš, je potreben pogum.“


Po sedmih letih pa se je pesniških zapisov nabralo že za drugo zbirko. Zanjo je izbrala optimističen naslov „Na obzorju dan“: „To je bilo lepo darilo ob moji osemdesetletnici, ko me je mama rodila in mi je tata prav ljubeče rekel – saj bomo tudi tebe imeli radi. Mogoče je to tista svetloba brez katere bi težko živela in ki mi je pomagala skozi mnoge napore zahtevnega poklica in mnoge preizkušnje. Od tu tudi spodbuden naslov zbirke.“


Prepričana je, da bi morali kljub vsem težavam živeti bolj sproščeno, bolj vedro. Zgolj tarnanje, pravi, ne vodi nikamor. Seveda pa v življenju ni vse rožnato, dodaja, zato je dobro ohraniti tudi ‘svoje bodice’: „Bodimo vsi vrtnice, tudi malo bodic imejmo, da vsakemu povemo, da imamo vsak svojo osebnost, svoj jaz, svoj ponos, da nismo nekakšne mehkužne vrtnice.“


Ne le ob mislih, na pogovoru z avtorico smo lahko uživali tudi ob njenih pesmih, ki jih je prebirala skupaj s svojo sestro Darinko. Slednja je prisotnim povedala, da pri Veri občuduje njen vitalizem ter vero v lepo in dobro, na koncu pa je vse prisotne spodbudila, da so skupaj zapeli „Kje so tiste stezice“ in „Moj očka ima konjička dva“. Slednjo sta posvetili očetu, ki so mu bili konji posebej pri srcu.


Večer, ki ga je organiziralo Kulturno društvo Valentin Stanič in sta ga glasbeno povezovali dve mladi violinistki, se je zaključil s prijetnim druženjem ob češnjah in jabolčni piti iz domače pečice.




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Kanal ob Soči!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Lokalni časopis Most
Številka: 53
Izšla: 25.09.2017
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Oktober 24 25 26 27 28 29 30 31 1 2
24.10.201 | Ostalo
Izdelava ikeban
24.10.2017 | Ostalo
Prižgimo luč za mir
25.10.2017 | Ostalo
Kogojevi dnevi 2017
27.10.2017 | Ostalo
Kostanjev piknik
27.10.2017 | Ostalo
Otvoritev razstave ročnih del
28.10.201 | Ostalo
Tržni dan
24.10.201 | Ostalo
Izdelava ikeban
24.10.2017 | Ostalo
Prižgimo luč za mir
25.10.2017 | Ostalo
Kogojevi dnevi 2017
26.10.2017 | Tečaji in delavnice
ČUJEČE POTOVANJE S SARABRAJ - Ranljivi & nepremagljivi
27.10.2017 | Ostalo
Kostanjev piknik

Bodite prvi pri oddaji mnenja.