Septembra 1882 je Primorje obiskal eminenten gost. Ob slovesni proslavi 500. obletnice vključitve Trsta v habsburško monarhijo, je dogodek s svojo prisotnostjo počastil cesar Franc Jožef I.. Pot ga je vodila čez Koroško po Soški dolini do Gorice in dalje v Trst. Potovanje je bilo organizirano do potankosti in je imelo točno določene postanke. Med drugimi je bilo določeno, da se bo 12. septembra 1882 ob 3. popoldan cesar za eno uro ustavil tudi v Kanalu. Program je bil objavljen z razglasi in v časopisju več tednov pred prihodom, tako da so imeli Kanalci dovolj časa, da se dobro pripravijo in počastijo cesarja v najlepši možni luči. Občinsko vodstvo z županom Francem Malničem na čelu je sestavilo komite, ki je organiziral program in okrasitev kraja.
Občina je na lastne stroške prebelila stanovanjske hiše ob glavni cesti, po kateri se je pripeljal cesar, da bi s tem kraj deloval lepše in prijetneje. Celoten kraj so okrasili z zelenjem, rožami, trakovi in zastavami. Izstopala sta predvsem most in cerkev. Na mostu so postavili 28 drogov s cesarskimi zastavami, pred cerkvijo pa je stal s smrečjem, bršljanom in mahom okrašen slavolok z napisom Zvesti Kanalci. Nad cerkvenim vhodom so postavili zlat napis v latinščini Imperatori et regi apostolico (apostolski cesar in kralj). Pri okrašenosti ni zaostajal niti osrednji kanalski trg: »Ob straneh cerkve in celega trga so bile postavljene visoke smreke in hojke z zelenjem olepšane in prepletene, na katerih vihrale so zopet zastave. Okoli vodnjaka sredi trga pa so postavili pet štirioglatih stebrov, ki so se z zelenim mahom tako lepo povili, da bi lahko kdo mislil, da so vliti.« Da bi še dodatno popestrili okrasitev kraja, so iz Gorice pripeljali tri vozove eksotičnih rastlin.
V času narodnostnih sporov v deželi z Italijani in Nemci je bilo pomembno pokazati eminentnim gostom, da je Kanal slovenski kraj, zaradi česar so se domačini potrudili, da so cesarja ob prihodu pozdravili številni slovenski simboli. »Posebno odlikovalo se je s kinčem čitalnično poslopje s krasnimi cesarskimi zastavami in z veliko svilnato društveno narodno zastavo. Vrhu g. Segallovega stolpa je nad vsem Kanalom na deset metrov dolgem rdeče-modro-belo pobarvanem drogu šest metrov dolga trobojnica mogočno v zrak plapolala ter Negovemu Veličanstvu uže od daleč naznanila, da tukaj biva slovenski rod, vselej pripravljen na meji proti zvitemu sovražniku blago in kri žrtvovati za presvitlega cesarja in obstoj Avstrije.« V Soči so zapisali: »Vsaka hiša skoro je imela poleg cesarskih, državnih in bavarskih tudi slovensko zastavo, in zakaj bi ne, saj so Slovenci cesarjevi podložni, in kar se tiče njih lojalnosti, jih nihče ne prekosi.« Vseeno pa je prišlo do zapleta, saj je okrajni glavar Franz Rechbach zahteval od javnih uslužbencev, da s svojih hiš odstranijo slovenske zastave, tržaško namestništvo pa najprej ni dovolilo kanalski narodni čitalnici, da bi se udeležila predstavitve pred cesarjem. Do spremembe je prišlo šele neposredno pred sprejemom in nekateri člani čitalnice so dobili priložnost pogovoriti se s cesarjem, ki je izrazil veliko zanimanje glede delovanja društva.
Prihod cesarjeve kočije so najprej napovedali topovski streli iz Ročinja, nato pa še s hriba nad Kanalom. Kljub temu, da je lil dež in pihal močen veter, se je zbralo več tisoč ljudi, ki so pričakali cesarja. Na mostu so postavili šolsko mladino, ki je ob tem, ko je mimo peljala kočija, posula cesto z rožami. Kočija je ustavila pred cerkvijo, kjer je cesarja pričakal kanalski župan in duhovščina iz celega okraja. Po kratkem govoru z županom in dekanom Francem Vidicem, se je cesar odpravil v cerkev nato pa v hišo trgovca Ferdinanda Höniga, ki je bila izbrana za osrednji sprejem. Cesar se je tam srečal in na kratko pogovoril s predstavniki občinske in javne uprave, duhovniki in člani veteranov, gasilcev ter čitalniškega odbora. Ob koncu sprejema so se cesarju poklonili še kanalski pevci, ki so zapeli himno, domačini pa so ga ob odhodu množično pozdravili s klici živijo. V Slovenskem narodu so za konec poročila o cesarjevem obisku v kraju zapisali: »Cesar se je izrazil, da je bil s sprejemom zelo zadovoljen in Kanalci so ponosni na to.«
Viri in literatura:
Slovenski narod, 21. 9. 1882, št. 216.
Soča, 7. 9. 1882, št. 36.
Soča, 22. 9. 1882, št. 38.
Holz, Eva: O nekaterih potovanjih cesarja Franca Jožefa I. v Gorico in na Primorsko, kot sta jih videla osrednja kranjska časopisa Novice in Slovenec. Marušičev zbornik : zgodovinopisec zahodnega roba : prof. dr. Branku Marušiču ob 80-letnici (ur. Petra Kolenc). Ljubljana : Založba ZRC, 2019, str. 301–318.
