»Nekoč je govorilo vse, vse je govorilo«

Staroverci v Parku Pečno

»Otroke vzgajaj z besedo, ne s palico. Palica se zlomi, zgnije, beseda ostane,« je ena njihovih velikih modrosti. »Vsako jutro pij vodo z izvira, ne prenajedaj se, jej hrano, pridelano v tvojem okolju,« je druga. In jih je še veliko. Niso poznali pojma ˈkriv je, kriv siˈ, ker so vedeli, da je krivda vedno na obeh straneh. Zemlje so se oklepali in jo častili, spoštovali so naravo in jo jemali kot božanstvo, saj so bili od nje odvisni. »Do mrtvih teles niso imeli posebnega odnosa. Pri človeku je enako kakor pri drevesu, so mislili: ko pade, zgnije. Ko je telo enkrat zapustil zduhec, ni imelo več pomena zanje. Zduhec se je potem naselil v drugem telesu in nadaljeval svoje življenje. Krog se ni nikoli prekinil,« zapiše Pavel Medvešček iz Anhovega, ki je na odmaknjenih domačijah, razpršenih po posoških hribih, več desetletij raziskoval pojav staroverstva in svoje raziskovanje strnil v knjigi Iz nevidne strani neba. Po oglarski prisegi, ki jo je s staroverci sklenil leta 1965, je moral z objavo počakati do leta 2007, ko naj bi bil (in JE bil!) lunin krajec obrnjen proti zemlji. Nasploh je luna imela pomembno vlogo v življenju starovercev, bila je celo pomembnejša od sonca.

Ni znano, kdaj natančno se je pojavilo staroverstvo v Posočju, znano je le, da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere, krščanstva, in začelo se je dolgo, nasilno pokristjanjevanje. Staroverce so preganjali, številne tudi pobili, uničevali njihova svetišča. Zato so se staroverci zavezali molku, iz roda v rod se je njih vera (ki je pravzaprav način življenja) prenašala le z ustnim izročilom. Prav Medveščku gre zahvala, da je staroverstvo preživelo do danes, čeprav le skozi pripovedi posoških stricev, neporočenih starejših moških, ki so se ob večerih dobivali, obujali spomine na stare čase in tako oživljali še poslednje ostanke staroverstva.

Iz nevidne strani neba

V poznoavgustovski noči so iz nevidne strani neba njih spomini oživeli tudi v Parku Pečno. Zaslišala se je skrivnostna glasba, vzplamtel je kres in na gibljivih slikah scenaristke in režiserke Eme Kugler, lanskoletne Prešernove nagrajenke, so se v njej lastni filmski pisavi spisali spomini s pravljičnim naslovom Nekoč v Posočju. »Največji problem pri ustvarjanju tega filma je bil, kaj posneti, če nič od tega, o čemer knjiga govori, ne obstaja več. Kar ni uničilo pokristjanjevanje, je uničila vojna,« pove režiserka pred predvajanjem filma, ki zvesto sledi Medveščkovi knjižni predlogi. Res je, da film nima nikakršnega namena interpretacije povedanega/zapisanega v knjigi, saj »bi bilo to neetično. Kajti ta vera je bila za njih sveta in tako je treba to ustno izročilo tudi spoštovati – je nedotakljivo. In kako zdaj napraviti dokumentarec? Odgovora ni bilo, nismo iskali resnice, napravili smo film, ki nas popelje v davnino, ko je človek še živel v sozvočju z naravo.«

Nikrmana, enkrat na nebu, drugič v drevesu ali reki

In se je mnogoštevilnim obiskovalcem Kina v gozdu zavrtel čas nazaj. Ob izjemni zvočni spremljavi in dih jemajočih posnetkih narave, ob prikazu vsakdanjih opravil, pripravljanja zdravilnih zvarkov, pitja močeradovca, žganja s posebnimi učinki…, se je zavest premikala med nikrmano, vseobsegajočim duhom narave, prasilo mnogih oblik, enkrat na nebu v obliki kače, drugič v lepem drevesu ali reki. Nikrmana je tista Velika Mati, ki vse ureja, ki uči, da je človek zgolj majhen del narave. Potovala je zavest med drevesnim in vodnim duhom, med svetimi drevesi, ki so jim ljudje zaupali svoje težave in iz dreves črpali bogato energijo. Sveta žival je bila bela kača; nihče je ni videl, bila je na planem samo ponoči. A ko so v bližini začeli graditi bohinjsko železnico, se je kača zaradi hrupa spremenila v orla in odletela. Potovala je zavest med svetimi izviri vode, svetimi kamni, posebno tistimi, ki jih je že tisočletja premetavala in brusila voda in jih polnila z mogočno energijo Soče ali Doblarca, in so, položeni v hišno hišo, predstavljali kamnite hišne duhove.

Tročan – glavni lik, prapočelo

Svetišč staroverci niso gradili, poiskali so jih v naravi, kjer jih je ustvarila prasila, nikrmana. Bili so to vrhovi hribov, kamor so postavljali posebne svete kamne, kačje glave, ali naravne votline; tudi Padence v soteski Doblarca in Divja baba ob Soči sta dve od svetišč, kjer so opravljali posebne obrede, a so morali ti zaradi ohranjanja skrivnosti ostati neopaženi. Stvari so imeli staroverci urejene v tročan (po tri), povsod je bil tročan glavni lik, prapočelo. Sveti vrhovi so bili razporejeni v tročane; Korada, Škeljak (Sv. Jakob) in Kuk (Sleme na Banjšicah) so gradili t. i. veliki lunin tročan. Tudi doma so imeli po tri prodnike iz Soče ali Doblarca. In da bi se sodobniki zvečer laže vživeli v film, so si popoldne z izkušenim poznavalcem Jožetom Munihom med drugim ogledali svetišče Padence in padenski most čez potok Doblarc, oboje primeren prostor za priprošnje ali zahvale vodnemu duhu. V potok so staroverci vrgli lase bolnega človeka, da bi prosili za pomoč pri okrevanju, ali prgišče zemlje, da bi ta dobro obrodila.

»Nekoč je govorilo vse, vse je govorilo«

Kdor hodi po Kambreškem, Tolminskem, Cerkljanskem, posebno ko zaide v stare, zapuščene, redko poseljene zaselke, bo razumel: v času, ko ni bilo cest, so bile te hribovske kmetije zelo oddaljene od sveta. Pozimi jih tudi po več mesecev ni nihče zmotil, tako da so bili ljudje odvisni le od narave in samih sebe. In morda je ravno zato staroverstvo preživelo tako dolgo, še zapiše Medvešček. 

Če si imel stolček in toplo oblačilo, kakor so svetovali skrbni organizatorji dogodka, vključenega v uradni program Evropske prestolnice kulture GO! 2025, je bilo srečanje s staroverci udobnejše. In ob koncu tudi bolj jasen pomislek, ali staroversko izročilo še kaj sporoča sodobnemu človeku, vse bolj odtujenemu od narave. Ali zmore živeti besede, ki jih je izrekla ustvarjalka filma: »Nekoč so rekli, da gozd govori. Ko so šli sekat drevo, je drevo reklo: 'Ne mene, posekaj drugo!' Nekoč je govorilo vse, vse je govorilo.«   

                                                                                                  Iva Sivec