TUA. SNAMNJE. JE. UOBLUB. UBOLJESNI. KOLARI: U. 1855. ME. BOSHTA. LUKA. HUALICA. U. 24. LIET. STAROSTI. IN. BRAT. JUANC. SMA. NARE. U. 1856. NA. 10. DA. KRESA. U. SAK. KRISTJAN. SE. PERKLONI. K. MARIJI. ŠALOST. SMI. ŠLI. KIJHJE. HIŠ. PO. 5. AL. 6. UNA. JAMA. SAKOPAL. PO. 2. PO. 3. JUNI. HIŠH. O. MARJA. VAR. NAS

Iz zapisa je razvidno, da naj bi kolera zahtevala v vsaki hiši po dve do tri smrtne žrtve, ki so jih pokopali v skupinah po pet ali šest v zato posebej skopane grobove. Tovrstna kužna znamenja lahko najdemo po številnih krajih Slovenije. Gre za značilne pomnike, ki jih je prebivalstvo postavilo po koncu velikih epidemij bolezni (kuga, kolera), s katerimi so ohranjali spomin na tovrstne dogodke.

            Kolera je zelo nalezljiva črevesna bolezen, ki se prenaša predvsem s stikom z okuženo vodo in hrano, k njeni širitvi pa so v preteklosti pripomogle slabe higienske razmere. Glavna simptoma sta vodena driska in bruhanje, katera spremljajo hudi krči ter bolečine. Ob nezdravljenju lahko pride do hitre in hude dehidracije ter posledično smrti. Bolezen se je v Evropi pojavila v 19. stoletju in je zaradi hitrega širjenja ter visoke smrtnosti sprožala velik strah med prebivalstvom, ki jo je poimenovalo za kugo 19. stoletja. Evropo je v tem obdobju prizadelo več epidemij kolere, med katerimi je bila najhujša leta 1855. V habsburški monarhiji, kamor je sodil slovenski prostor, je po uradnih statistikah zaradi bolezni ob tej epidemiji zbolelo 662.814 ljudi, med katerimi jih je 270.915 umrlo. V časopisu Zgodnja danica so o koleri zapisali: »Trume smert s koso kolere po mnogih krajih zmed vsih stanov in starost obojniga spola seče, kako starše pobira, otroke siroti, zakonske podavlja, strah seje, hiše prazni, pokopališča polni, solze ožema, in ostale s tugo oblači.« Bolezen je prizadela predvsem nižje sloje prebivalstva tako v mestih kot na podeželju in za seboj pustila težke socialne posledice.

Na Goriško se je razširila v poletnih mesecih leta 1855 predvsem iz sosednje Benečije in Trsta. Neznani dopisnik je 6. septembra 1855 poročal o bolezni v Zgodnji danici:»Okoli Gorice ne fare ne kaplanije ni, kamor bi se ne bila oglasila in po kratkim, pa jako hudim terpljenji marsikakiga svila, in v hladno naročje černe zemlje položila.« Oblasti so vodile statistiko obolelih, ozdravljenih in umrlih zaradi bolezni. Iz tovrstnih podatkov je razvidno, da je do 10. avgusta 1855 v 184 naseljih goriškega okrožja skupno zbolelo 5740 oseb, med katerimi jih je kar 1921 umrlo. V časopisju je bilo izpostavljeno, da je kolera močno prizadela tudi območje današnje občine Kanal. »Kolera, strašna šiba Božja, je divjala tudi po Kanalskim, Tminskim in Bovškim. Veliko njih je s svojo ojstro koso ranila, in marsikteriga nago pod zemljo spravila. V kanalskim in bovškim okraji ni delala kai zlo razločka med kraji in vasmi, temuč ne je oglasovala skorej v vsaki vasi, in terkala na vrata blizo vsake hiše.«

V mrliški knjigi (Liber defunctorum) je razvidno, da sta leta 1855 na območju duhovnije Ročinj, kamor je spadal tudi zaselek Jelovec, umrli 102 osebi. To je bilo kar 117 % več kot v povprečju prejšnjih petih let (1850–1854). K velikemu povečanju smrtnosti je pripomogla ravno kolera, zaradi katere je med julijem in septembrom 1855 umrlo 52 oseb. Prvi primer smrti zaradi kolere je mrliška knjiga zabeležila konec julija, višek pa je sledil naslednji mesec, ko je umrlo kar 44 oseb. Večina smrtnih žrtev bolezni je bila starejših od 50 let (67,3 %), vseeno pa med umrlimi najdemo tudi pet otrok, mlajših od 10 let. Širjenje bolezni so poskušali omejiti na različne načine. Oblasti so z razglasi in v časopisju izdajale navodila o zaščitnih ukrepih ter informacije o bolezni, aktivni pa so se tudi lokalni uradniki, župani, učitelji in duhovniki. V Ročinju se je angažiral predvsem takratni vikar Andrej Pahor, kar je bilo izpostavljeno v članku, ki ga je objavil časopis Soča ob njegovi smrti leta 1883: »Ob času kolere 1855, je on rešil Ročinj, da ni zgubil toliko ljudi, kakor bližnji kraji; kdor se je držal njegovega sveta, je veči­noma ozdravel; premnogo prebivalcev prijazne vasi ga je spoštovale kot svojega rešitelja. Ob dnevih ne­varnosti videl si rajnkega g. Andreja hoditi noč in dan od hiše do hiše, previdavati, svariti, učiti, tola­žiti.« Ker je bil v tem obdobju dostop do zdravstvenih storitev in zdravnikov težek ter oddaljen, se je moralo predvsem podeželsko prebivalstvo velikokrat znajti samo. Po pripovedovanju domačinov so v Ročinju, da bi omejili stike, med drugim obolelim dostavljali hrano na posebnih pladnjih skozi okna hiš.

Neznani dopisnik iz Goriškega je v Zgodnji danici konec septembra 1855, ko se je epidemija pričela umirjati, zapisal: »Tukajšni prebivavci bodo za vselej leto 1855 pomnili.« Postavitev znamenja v Jelovcu je bila ena od oblik, s katero so domačini ohranjali spomin na žrtve bolezni, ki je pustila težke in daljnosežne posledice v družbi.

Viri in literatura:

– Archivio Arcidiocesi di Gorizia, Matricole parrocchie Slovene, Morti, Ronzina.

– Ustni vir: A. D. (pogovor posnet 29. 3. 2012).

– Novice, 22. 8. 1855, št. 67.

– Soča, 6. 4. 1883, št. 14.

– Zgodnja danica, 30. 8. 1855, št. 35.

– Zgodnja danica, 6. 9. 1855, št. 36.

– Zgodnja danica, 27. 9. 1855, št. 39.

– Zgodnja danica, 3. 1. 1856, št. 1.

– Bratož, Urška: Bledolična vsiljivka z vzhoda: kolera v severozahodni Istri (1830–1890). Koper: Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales ZRS Koper, 2017.

– Keber, Katarina: Čas kolere: epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.