Z Mojco sva se za naslednji intervju usedla dvakrat, enkrat v in enkrat pred TIC-em v Kanalu, kar je bil nehote hommage »popotniškemu« začetku zadnje predstave, v katero je, hote in zavestno, pripeljala rojstne Avče. Vendar lepo po vrsti, najprej skok v lansko leto:

Kako je pravzaprav prišlo do sodelovanja z SNG Nova Gorica?

Že pred časom sem izrazila željo po sodelovanju, ker sem vendarle iz teh koncev in me je zanimalo sodelovanje z domačim gledališčem. Priložnost se je pojavila, ko jim je odpadel nek drug projekt. Najprej je bila ideja na oder postaviti nekaj čisto drugega, adaptacijo kratkih zgodb japonskega pisatelja Harukija Murakamija, vendar se je zapletlo pri pridobivanju avtorskih pravic. Spomnila sem se na besedila srbske dramatičarke Tijane Grumić, imela sem jih doma, ker sva se pred časom spoznali v Ljubljani, in sem šla čeznje, poslala sem jih tudi umetniškemu vodji Marku Bratušu in skupaj sva se odločila za ta tekst, ki v izvirniku nosi naslov Najbolj osamljen kit na svetu. Ti dogovori so potekali že kako let prej, potem je sledilo dva meseca in pol vaj, malo so se zavlekle zaradi covid situacije v ekipi, in aprila 2022 smo imeli premiero.  

Kako poteka izbor igralcev pri taki predstavi?

Zagotovo je velik del izbora prepuščen umetniškemu vodji in režiserju in moram povedati, da so mi dali v SNG Nova Gorica precej proste roke pri izbiri tako besedila kot tudi potem igralcev in ostalih sodelavcev – vse igralce, ki sem jih želela, sem tudi dobila. Za režiserja ogromno pomeni, da ti producent omogoči izbiro sodelavcev, potem ko si ustvariš neko vizijo projekta, to je ena ključnih stvari pri režiji, da je ta potem taka, kot si si zamislil.

Predstava 52 hertzov govori o marsičem, med drugim tudi o osamljenosti. Se ti zdi to aktualna tema za današnji čas?

Zagotovo je osamljenost mogoče dandanes še bolj aktualna kot pred časom, tudi sedaj po covidu in med covidom, ko so bile obvezne karantene, je bila ta občutek pri ljudeh še bolj prisoten. Predstava govori o različnih stvareh in je morda tudi zato ljudem tako blizu, ker je razigrana, tudi tematsko, in se ne osredinja samo na eno temo.

Dramska predloga za 52 hertzov je delo Tijane Grumić v prevodu Dijane Matkovič.  Koliko ste v procesu uprizoritve spreminjali tekst?

Skoraj vse, kar je bilo zapisano v izvirniku, smo uporabili v predstavi, nekatere prizore smo le preuredili, v bistvu pa smo bolj kot ne tekst dopisovali. To se mi je zdelo potrebno zaradi ene specifične vloge, namreč Klovna, ki ga igra Matija Rupel, in ki smo si jo nekako zamislili kot vezni člen celotne predstave, kot konferansjeja, ki stalno komunicira s publiko in vodi njen pogled, zato je bilo treba režijsko prilagoditi besedilo. 

Kako pa ste prišli na idejo, da se predstava začne izven dvorane?

Ne vem več natanko, ampak zagotovo smo se ekipno odločili, tu sta sodelovala scenografka Urša Vidic in z dramaturg Jaka Smerkolj Simoneti. Zadnje čase me zanima gledališče, ki nima klasične postavitve, počutim se svobodnejše, če lahko v prostorskem smislu kaj obrnem ali se poslužujem tudi drugih prostorov. Odločitev je bila zopet pogojena z vlogo Klovna, saj sam igralec tudi pove, da je član ansambla SNG NG in zato je bilo razmišljanje o prostoru gledališča kot celotne stavbe, ne le dvorane, nekako na mestu. Delček uvoda se zgodi tudi na terasi. Moja želja je bila, da bi bili v nekem trenutku tudi pod milim nebom, ker predstava ogromno govori o nebu in o morju. Ves čas smo ohranili to obliko, tudi na Borštnikovem srečanju v Mariboru in na gostovanju v Novem Sadu, kjer smo morali to prirediti, a smo ta element ohranili.

Poleg tebe, ki si nagrado dobila za režijo, sta bila pri tej predstavi nagrajena še dva igralca.

Zagotovo si jo oba zaslužita, zelo sem vesela za vsakogar v ekipi, ki dobi nagrado. Ivana Percan Kodarin je bila nagrajena v Novem Sadu in na Borštnikovem srečanju, obakrat za mlado igralko, Matija Rupel pa je lani dobil tantadruja (nagrado primorskih gledališč, op. av.) in letos v Novem Sadu. Vedno, ko predstava teče, zelo navijam za vso ekipo igralcev, ker ko se predstava dogaja, je vsa odgovornost prav na njih in tehnični ekipi, jaz lahko zelo malo storim v tistem trenutku. 

Te je nagrada presenetila?

Vse nagrade so me presenetile, sem jih pa bila izjemno vesela. Mogoče šele sedaj, po vseh teh nagradah, ko gledam za nazaj, lahko rečem, da je bil res zelo lep proces. Že prej se mi je zdel lep, ampak ko sem bila v procesu in ustvarjala predstavo, sem imela tudi jaz precej kriz, ker nisem vedela, kako točno sestaviti stvari skupaj, kako recimo obračati tekst. Takrat nekako ne vidiš, ali teče lepo ali ne, čeprav so mi igralci, ekipa dajali potrditev, da nam gre dobro, samo jaz sem včasih v svojem svetu in težko na proces pogledam z razdalje. Tudi kot ekipa smo se zelo hitro povezali, zelo dobro smo delali, zelo dobro energijo smo imeli in nazadnje je vse nekako začelo padati na svoje mesto in se šele sedaj, post festum zavedam, da smo naredili dobro predstavo.

Kanalcem, vsaj tistim, ki kdaj zaidejo pod oder, nisi neznana. Kako si pravzaprav začela z gledališčem?

Gledališče me je začelo zanimati že zelo zgodaj, že v tretjem razredu osnovne šole. Najboljša prijateljica me je povabila, naj grem z njo k dramskemu krožku in tu se je začelo, v šolskih predstavah sem potem vztrajala do konca OŠ, pogosto sem nastopala tudi na šolskih prireditvah. Potem sem bila v Kanalu pri GD Kontrada, nato še pri MAK-u v Desklah, kjer smo sodelovali igralci iz iste generacije. Nekako logično je bilo, da sem šla na dramsko gimnazijo. Takrat sem še razmišljala o študiju igre, potem pa se mi je na gimnaziji nekaj obrnilo, bolj me je začela zanimati režija, kako se sestavlja vse elemente predstave skupaj, ne samo igrá. Vpisala sem se na AGRFT in bila sprejeta, tako so se zvrstili dogodki na poti do poklicne kariere.

Nekaj kar malokomu uspe. Koliko vas je bilo pravzaprav v letniku ?

V mojem primeru sva bili dve, je pa različno, dva do tri navadno, za štiri pa ne vem, da bi bili kdaj sprejeti, vsaj v zadnjem času zagotovo ne.

Kako poteka študij na AGRFT?

Seveda je zelo drugačen kot drugi študiji, v letniku smo bili skupaj režiserji, igralci in dramaturgi, to je približno 15 ljudi. Glavni predmet je Dramska igra in gledališka režija, pri katerem letnik vsake štiri mesece naredi predstavo. Študij igralcev je zelo praktičen, dramaturgi imajo veliko teoretičnih predmetov, režiserji pa imamo oboje, veliko teorije in veliko prakse.

Štiri leta sem bila vsak dan od osme zjutraj pa do desete zvečer na faksu, študij je zelo intenziven, ne predstavljam si, da bi poleg tega počela še kaj drugega, nekateri so denimo še delali prek študentske napotnice, jaz si tega nisem mogla niti predstavljati. Pomemben del študija so tudi mentorji, tako za igralce kot režiserje, v bistvu oni določajo dramske tekste, ki se jih dela, navadno izberejo različne igre, da se pokrije različne žanre in zgodovinska obdobja.

Je za režiserja pomembno, da se preizkusi tudi v igri?

Seveda, zato pa so mentorji v prvem letniku zahtevali od nas, da se preizkusim tudi v igri. Že od prej sem imela izkušnje v igri, tako da meni to ni bilo problem. Zagotovo je koristno za režiserja, da ima izkušnjo nastopanja/igranja, da vidi, kako je dobivati napotke, ker jih potem tudi sam zna dajati.

Kakšen pristop pa ti ubiraš, kakšne predstave so ti blizu?

Bližji mi je sodoben teater, bolj kot klasičen. Malo se še lovim, iščem svojo estetiko, ampak izjasnilo pa se mi je vsaj to, da zelo rada ekipno ustvarjam. Nekoč je za režiserja veljalo, da je to nek diktator z lastno vizijo, česar sploh ne maram. Predstava je skupinski proces, spodbujam igralce, da pišejo tudi doma, če se jim porodi asociacija, da je kreiranje predstave zelo odprto za vse sodelujoče.

Če je za igralca pomembno, da se zna vživeti in ponazoriti vlogo, kaj je pomembno za režiserja?

Pomembno je, da ima vizijo in da je odprt za ideje sodelavcev, da ve, kaj bi rad podaril ljudem z neko predstavo in da nekako poizkusi čim bolje krmariti ekipo skozi obravnavani material. Tudi da je zmožen filtrirat določene ideje, ki se porodijo – kaj predstava potrebuje in česa ne.

Gledališče velja za razmeroma zahtevno umetnost, kako bi ti vanj povabila gledalce?

Še vedno je veliko ljudi, ki vidi gledališče kot elitno umetnost, kar na trenutke drži, tudi gledališki krog ljudi je še vedno zelo zaprt, absolutno pa se mi zdi, da če nekoga zanima gledališče, naj gre gledat najrazličnejše predstave – plesno gledališče, komedije, resne predstave, vsakdo lahko najde nekaj, kar ga bo zanimalo. Vsaj jaz vedno poskušam delati za ljudi, poskušam se vživeti v vlogo tistih, ki bodo predstavo gledali. Navadno grem celo v take ekstreme, da si ob režiji prizora predstavljam določeno osebo in njeno reakcijo. Gledalec namreč ne pozna ozadja nastajanja predstave, ne pozna preštudirane literature, zato je toliko pomembnejše, da se lahko vsak, ki ustvarja predstavo med procesom, vživi v tega gledalca.

Lahko doživi katarzo?

Seveda, so neke predstave, če govorim zase, ki so mi bile blizu, ostajajo z mano, pa sem jih videla že leta nazaj, ampak še vedno kar naprej razmišljam o njih, tako da ja, jaz mislim da lahko, upam da lahko gledališče človeka spremeni, četudi samo enega, je to dovolj. 

Študij si v nekem smislu že zaključila, kakšni so tvoji nadaljnji načrti?

Diplomirala sem leta 2018, nato sem nekaj časa delala, potem pa sem se znova vrgla v študijski proces, se vpisala na magistrski študij in prav to jesen pripravila magistrsko predstavo Umirajoči Bog Triglav. To je zgodovinska povest Franceta Bevka, govori pa o dogodku v Kobaridu, ko so križarji zasuli studenec in izruvali drevo, sveta kraja za tamkajšnje Slovence.

Ali je predstava zaradi tega, ker je del študijskega procesa, kaj drugačna kot bi bila sicer?

Seveda, predstava je nastajala malo drugače, prvo odstopanje je, da smo imeli zanjo več časa, nekatere stvari smo z improvizacijo začeli izdelovati že proti koncu letošnjega aprila v Ljubljani na AGRFT, kjer smo delali do konca junija. Konec avgusta smo znova pričeli z vajami v Novi Gorici, 17. oktobra pa je bila premiera – več kot 4 mesece vaj je za gledališko predstavo veliko časa.

Celoten ustvarjalni proces je bil tudi bolj eksperimentalno zastavljen, denimo to, da sama nastopim v predstavi. Želela sem si preizkusiti, kako je, če sama podajam neke zgodbe, če sama pripovedujem in pred gledalci komuniciram s povestjo, ki je služila za osnovo. To sem v tem primeru lahko brez težav naredila.

Predstava poleg osnovne zgodbe, Bevkove povesti, vključuje tudi spominske okruške iz tvojega lastnega življenja. Kako si to dvoje povezala?

Celotna predstava nosi žanrski podnaslov 'avtofiktivna zgodovinska povest' ravno zato, ker sem vedela, da bom vanjo posegala s svojimi zgodbami. Povest se me je dotaknila na osebnem nivoju, tudi zato, ker je postavljena v okolje, kjer se je formirala tudi moja identiteta. Ves čas sem se ukvarjala s tem, kako tudi sama povest govori o pripadnosti – osrednja lika, Volkica in Jasna, pripadata ne toliko veri, ampak bolj nekemu okolju, družini. Zanimalo me je, kaj se zgodi, če ti nekdo točno to odvzame, nadalje pa sem razmišljala tudi o tem, komu pa jaz pripadam, kateremu okolju, ljudem, navadam, običajem, in tu so se mi začele zgodbe in prizori nabirati na zelo asociativnem nivoju, stvari, ki so nekako zavibrirale skupaj z vsebino povesti. Lik Volkice prestavljam v času, kot da je hkrati moja prijateljica in Bevkov lik, kar sem si lahko privoščila ravno zato, ker je bila to študijska predstava.

V predstavi veliko vlogo igrajo ženski liki, je to naključje ali ne?

Po predstavi sem dobila komentarje, da so neke odločitve v predstavi na nek način feministične, nenazadnje tudi to, da lik Gorazda igra Marjuta Slamič, česar pa med nastajanjem predstave nismo posebej problematizirali, zdela se mi je po karakterju primerna za to vlogo. Delno je razlog tudi v tem, da nismo imeli dovolj igralcev za popolnitev vseh vlog.

Zagotovo pa je ženska emancipiranost delno vpisana tudi v povest samo, Volkica je za srednji vek zelo izstopajoč lik, mislim na njeno samovoljno delovanje v tem okolju. Na nek način je tudi Ančura, mama Jožuta in Mikuža, ženska, ki v družini nosi hlače, česar v srednjem veku ne bi pričakovali. 

Predstavo ste doslej (do 29. oktobra) igrali dvakrat. Si dobila, glede na to, da si bila tudi sama del uprizoritve, sedaj kakšen koristen komentar gledalca »od zunaj«?

Vsekakor obstaja možnost, da v prihodnjih ponovitvah še kaj spremenimo, tudi ekipa me pri tem podpira. Zelo rada razmišljam o gledališču kot o odprti umetnosti, ne kot o nečem zakodiranem, česar se po premieri ne da več spreminjati. Na ta način se delajo filmi, gledališče pa je lahko živo, to si lahko privoščimo še posebej zato, ker sem tudi jaz del predstave.

Nisem uspela govoriti z vsemi, ki so predstavo do sedaj videli, vsekakor se mi zdi, da jo bomo mogli ritmično malo drugače zagnati, ker nam je zmanjkalo časa za ponavljanje celotne uprizoritve. Druga stvar, ki se utegne spremeniti, je dodajanje še kakšnega podatka, kakšne nove informacije, ki bo gledalcu pomagala spremljati zgodbo.

V predstavi si izpostavila Avče kot domačo vas. Gledaš danes nanjo kaj drugače kot prej?

Zagotovo, v procesu nastajanja predstave sem bila veliko v stiku z domačimi, ker sem, tako kot rečem na začetku, »pripeljala Avče v predstavo«, s čimer sem se hotela pokloniti kraju, kjer sem odraščala. Na nek način sem hotela s predstavo postaviti tudi spomenik svojemu domu, okolju, kateremu pripadam. Ob tem sem razmišljala, kaj je pravzaprav dom – to ni samo vas ali hiša, ampak so lahko tudi kratki trenutki, v katere se nenehno vračaš. Z ekipo smo veliko govorili o tem, kako bi definirali dom, dejali smo, da je to nekje, kjer se počutiš varno in tudi v kontekstu današnjega časa, ko divjajo vojne, Izrael/Palestina in Ukrajina, se mi zdi zelo pomembno zavedati, da imamo tu nekaj, česar marsikdo nima. Proti koncu ustvarjalnega procesa sem se vedno bolj zavedala, da moram na nek način braniti to, kar imam, ali se vsaj zavedati, kaj imam – da imam tu mir, ki ga marsikdo nima in na nek način tu vidim povezavo s povestjo, ker tudi tam hočejo ljudje zgolj obraniti to, kar imajo, in nič več od tega.