Sprevod je imel kaj obetati, v njem so bili poleg premierskega para Golob & Gaber tudi kanalski župan s tajnico, večino pa so vendarle tvorili sodniki, ki so v Morsko prišli iskat svojo pravico in prav lahko bi letošnji pust naslovili tudi »Zalezovanje Goloba«.

Vreme je sicer zjutraj še kazalo na dež, ki so ga napovedovali tudi morščanskim pustarjem, dan pred tem so v Šempetru odpovedali povorko in kazalo je, da bomo morali nekaj podobnega storiti tudi v Morskem, vendar pa je bilo nato iz ure v uro bolj jasno, da dežja več ne bo in okoli poldneva so vsi pustarji že sneli polivinilaste pelerine, s katerimi so se branili pred dežnimi kapljami.

Kljub vsemu pa se je dežja ustrašil naš dolgoletni in prostovoljni ozvočevalec dogajanja na vasi Willy Rogovily, na mesto katerega je pogumno stopil domačin Tadej Urdih, ki je v najkrajšem času pripravil vse potrebno, zavrtel glasbo in pripravil mikrofone – in srečanje, summit, dveh vrhunskih politikov se je lahko pričel.

A vendarle ni šlo vse gladko, kanalskega župana je, kljub temu, da je vajen tako kamer kot ljubljanskega medijskega pompa, v prsih in morda še kje nekoliko stiskalo, dejal je, da tako živčen ni bil niti ob najavi kandidature. Predsednik vlade vsekakor ni kdorkoli, sploh pa smo vajeni, da ga večinoma gledamo v bližini kakšnih katastrof, kar človeka kar malo zmrazi.

Negotovost, kako bo z obiskom, pa je zagotovo sprostila Gabrova Tina, ki je na morščanski plac vpadla s tangicami v rokah in ob zvokih himne vseh striptizet ter tistih, ki jih radi gledajo – znamenitega Tom Jonesovega Sex Bomb. Ne daleč za njo, a v varni razdalji, da tangic ne bi po nesreči dobil v oko, je šel premier – vzravnano, pokončno, državniško, kot da se ga vse to ne tiče. 

S sabo sta imela štiri ovce-kolesarje, revolucionarno gardo, ki je prišla v Morsko, če bi bilo potrebno, branit tekovine revolucije in po potrebi sprožit kak manjši protest. Prišli so zaman.

Namen premierjevega obiska je po pozdravnih formalnostih izrazil kar Golob sam, namreč pohvalil je kanalsko občino, da bo prva popolnoma zelena občina v državi. Prav tako je pohvalil, da za čisto okolje protestirajo v Ljubljani in ne doma, ker jih tam nihče ne vidi.

No, zapletlo se je, ko je župan povedal, da njihova zelena strategija vključuje tudi »občinizacijo« soških elektrarn, kar je Golob nemudoma zavrnil, saj te prinašajo preveč denarja v državni proračun, da bi se jim kar tako odpovedal.

Tu se je začel besedni spopad in prepričevanje, zakaj bi morale soške elektrarne biti občinske in zakaj državne. Vanj se ne bomo podrobno spuščali, samo omenimo, da je pogovor nekako zašel tudi v to, kdo je dober pionir in kdo ne.

Ravno, ko sta se dogovorila za podpis pogodbe, pa so na prizorišče prikorakali sodniki, sicer precej okorno, imeli so, kot se za služabnike pravice spodobi, zavezane oči, a so se nazadnje pritipali do svojega cilja – Goloba. Nemočni premier se je sprva še upiral, potem pa je podlegel drhali, ki ga je, zaradi neizpolnjenih obljub, zgrabila za jezik in mu ga tako močno povlekla, da se je – utrgal!

Morsko je še enkrat na nepredviden način poseglo v zadeve državne politike in jih po svoje obrnilo, upamo da na humoren in za publiko približno stotih obiskovalcev zadovoljivo. Če pa ne, smo se za obisk oddolžili z brezplačnimi krofi, kuhanim vinom in čajem, za prispevek v pijači pa se najlepše zahvaljujemo prav tako dolgoletnemu podporniku Špacapanu z Vogrskega. Glasbeni del je kot že dolga leta prispeval Damjan Sedej s harmoniko, letos se mu je drugič na basu domače izdelave pridružil Robi Dukšič.