Iz Trente smo se še v mraku odpravili peš do Zadnjice. Tu se makadamska pot spremeni v mulatjero, ki se zmerno vzpenja čez strma pobočja. Večkrat smo se na poti ustavili, da smo se malo okrepčali in se nagledali lepote doline, ki je bila pod nami. Počasi smo le prispeli do koče na Doliču. Tu smo se kar dobro spočili, se okrepčali in si nabrali novih moči za vzpon na vrh Triglava.

Šli smo mimo bivaka g. Lojza Žaklja, ki je bil ta dan tudi pod Triglavom. Prispeli smo do stene, si nadeli varnostne pasove in čelade. Drug za drugim smo se začeli vzpenjati. Malo nas je bilo strah, a na vse to smo pozabili, ko smo prišli na vrh. Solze sreče so nam tekle po licih, ko smo se vsi skupaj objeli in zavriskali. Presrečni smo bili.

Nekateri naši člani so bili ob prvem vzponu tudi krščeni z vrvjo. Prelepi razgledi so se razpostirali na hribe blizu in daleč. A burja nam je onemogočala daljši postanek, zato smo se morali kmalu odpraviti proti dolini – koči na Planiki. Tu smo se zopet okrepčali, se malo poveselili in šli na počitek.

Naslednji dan smo zgodaj zjutraj odšli proti koči na Doliču. V dolinici smo pustili tudi svoj spominek – napis Globočak.

Dolič je bil tu in zopet smo izvedli majhen postanek. Še zadnjič smo se malo spočili za spust proti dolini.

Pot se je vila kot jara kača. A trud je bil poplačan. V Trenti so nas pričakali naši domači s kavo, pecivom in šilcem grenčine.

Sklenili smo, da v hribe še gremo skupaj.