Tekst: Anita Breščak

Kot štipendista ministrstva za vojno industrijo Ljubljana so Radovana Požarja najprej poslali v Beograd, v generalno direkcijo za eksplozive na ministrstvu za vojno industrijo,  od tam pa v novo tovarno brezdimnega smodnika blizu Čačka v Srbiji, kjer je kot šef laboratorija delal štiri leta. Delo je bilo izredno zanimivo, vendar je bilo domotožje preveliko in vrnil se je v Slovenijo.

Odločil se je za službo v Anhovem, kjer je opravil diplomsko nalogo z naslovom »preiskava anhovskega cementa za hidroelektrarne«. V obratu cevi in plošče je dvajset let delal kot obratovodja proizvodnje. Soprogo je spoznal v Anhovem, kjer sta tudi živela. Rodila sta se jima dva sinova. Mlajši Marko ga je redno spremljal na skupnih lovih in pri delih v lovišču in gradnji koče. Kasneje je tudi on postal član zelene bratovščine.

Radovanov stari oče iz Idrije je bil lovski čuvaj in gozdar v državni službi avstro-ogrske monarhije. Njegove trofeje iz Trnovskega gozda iz obdobja 1890-1900 so Radovana tako pritegnile, da se je že takrat odločil, da bo šel po njegovih stopinjah. Nekega dne je srečal Dolfota Medveščka, sodelavca v laboratoriju, ki ga je že kar prvo nedeljo povabil na skupni lov na divje prašiče.

Uplenili so štiri ščetinarje in na zadnjem pogonu v gostilni Zimic so ga sprejeli med lovsko bratovščino pod pogojem, da čimprej nabavi orožje. Takrat je bilo veliko težje kupiti puško in še veliko težje pridobiti orožni list. Ker pa je bil Radovan zaposlen v vojni industriji, s tem ni imel težav. Nabavil si je rabljeno Boroveljsko dvocevko v komisijski prodaji. V LD Anhovo je uradno vstopil leta 1955. Kmalu je prevzel funkcijo tajnika društva. Kasneje je predaval lovskim pripravnikom in bil član odbora za izobraževanje na ZLD Gorica.

Lovstvo ga je izredno zanimalo, preštudiral in prebral je vso lovsko literaturo, ki je bila takrat dosegljiva. Bil je prvi, ki je ugotovil, da je možno srnjaka privabiti na klic s piščalko. Zelo rad se spominja prve trofeje srnjaka, ki ga je tako privabil. Ta je imela posebno častno mesto na nočni omarici v spalnici, da jo je pred spanjem občudoval in o njej velikokrat sanjal. Ko je bil še aktiven lovec, se je zelo rad udeleževal skoraj vseh skupnih lovov, ki pa so bili drugačni kot danes. Trajali so cel dan, hodilo se je peš in kljub utrujenosti je bilo ob uspešnem ulovu zadovoljstvo nepopisno. Spominja se lova pod sv. Jakobom, ko so plen privezali na kol in ga odnesli v dolino. V vasi so oddali par strelov, da so opozorili vaščane na prihod. Vaščani so z zanimanjem opazovali prihod lovcev in njihov plen. V gostilni so spekli jetrca, razkosali plen in ga razdelili na enake dele ter jih oštevilčili. Vsak udeleženec je z žrebom dobil svoj del. Druženje se je nadaljevalo še pozno v noč.

Lovska zveza ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge III. stopnje in lovske zasluge II.stopnje. Lovska družina mu je podelila priznanje za življenjsko delo in dobil je priznanje OLZ.

Ob tem visokem življenjskem jubileju smo se z Radovanom veselili tudi člani LD Anhovo in mu zaželeli še veliko zdravja in ob pomoči soproge veliko lepih uric po poteh mesta vrtnic v Novi gorici, kjer tudi živi.